Z otrokom se nekaj dogaja? Diagnoz in sindromov na milijone, razumevanja pa vse manj...

Z otrokom se nekaj dogaja? Diagnoz in sindromov na milijone, razumevanja pa vse manj...
ADHD – hiper(hipo)aktivnost in motnja pozornosti, Avtizem, Aspergerjev sindrom, Disleksija, Dispraksija, RMK-Razvojna motnja koordinacije, MSI-motnja senzorne integracije, (Somato)dispraksija, …., nešteto diagnoz, nešteto sindromov, motenj, vendar en ključ rešitve – prilagoditev okolja, aktivnosti, razumevanje in pomoč otroku pravočasno!
Veliko staršev se bo “našlo” v zgornjem naslovu, zato je ključnega pomena najprej dobra osveščenost staršev in tudi strokovnjakov, ki z otrokom sodelujejo (vzgojitelj, učitelj, zdravnik, terapevt). A vendar, naše družbeno omrežje je poplavljeno z različnimi mnenji, stališči, takšnimi ali drugačnimi dokazi, prispevki o različnih vrstah motenj, težav, sindromov, bolezni, celo različnih pogledov staršev, kar velikokrat botruje k še večji zmedenosti, ko iščemo odgovore na svoja vprašanja.
Zelo pomembno je pa tudi dejstvo, da se zavedamo in smo sposobni racionalnega presojanja pri svojem otroku, da ni vsakršna “drugačnost” otroka od naših “družbeno sistemskih” norm, ki jih postavljamo in vedno bolj zaostrujemo, klasificirana kot motnja ali bolezen. Če smo odkriti, odraščanje v sodobnem času niti najmanj ni lahko, še manj pa lahko govorimo, da je enakovredno odraščanju včasih. Živimo v svetu vedno višjih pričakovanj, zahtevnosti, primerjav in nenazadnje tudi novih norm in pravil, kar dostikrat rezultira v spremenjenih vzorcih obnašanja in odnosnega vedenja v različnih razvojnih obdobjih otroka.
A vendarle, motnje in omenjene težave otrok obstoje, pravzaprav njihova pogostost pojavnosti celo narašča, medtem ko se na drugi strani soočamo z dejstvom slabe osveščenosti in pripravljenosti prilagoditvam s strani številnih strokovnjakov, ki so sam vrh oblikovanja razvoja, samozavesti in osebnosti otroka. Šolski sistemi so preplavljeni z otroci s posebnimi potrebami, a še vedno se velikokrat soočamo z veliko mero stisk, tako otrok, staršev, tudi učiteljev, ko so postavljeni pred izziv medsebojnega pozitivnega sodelovanja in prilagajanja. In najhujše v današnjem “naprednem” življenju je to, da včasih, tudi minimalistične, prilagoditve otroku v šoli starši dosežejo le z odločbo, ki jo izda Ministrstvo.
Še vedno ni zavedanja, da lahko velikokrat s preprostimi ukrepi, minimalističnimi prilagoditvami okolja, uporabe pravilnih strategij in pristopa otroku, dosežemo ogromne premike, ki mu pomagajo dosegati dobre učne uspehe, enakost med vsemi in predvsem dobro samozavest oziroma samopodobo, ki je temelj naše kreacije življenja.
V sled temu lahko podamo trditev, da je timsko sodelovanje strokovnjakov različnih področij temeljnega pomena pri ugotavljanju in reševanju težav, s katerimi se otroci lahko srečujejo, ali za njimi trpijo, predvsem pa je ključno, da pomagamo otrokom (tudi brez vidnih razvojnih motenj) že preventivno in to v okoljih, v katerih odrašča (vrtec, dom, šola), preden motnja botruje k stigmatizaciji ali padcu samopodobe otroka.

KAJ LAHKO STORIMO?

Zato starši – čim več različnih izkušenj, ki jih dopuščate otroku, bolj spodbujate njegov razvoj. Ne zgolj igranje v čistem okolju, risanje, branje,…, temveč tudi izpostavljanje različnim izzivom, ki jih otroci še kako radi premagujejo…plezanje po drevesu (seveda z zagotovljeno varnostjo), raziskovanja različnih igrišč, podlag, materialov, poti; uporaba varnih igral, ki spodbujajo plazenje, vrtenje, skakanje, ravnotežnost, preskakovanje, potiskanje, čofotanje, spodbujanje razmišljanja, okušanja, skrivanja, načrtovanja, vonjanja, oblikovanja itd. Dopustiti otroku, da raziskuje – dovoliti mu pomagati kuhati, čeprav grozno umaže sebe ali kuhinjo, dovoliti mu jesti občasno tudi z rokami, hoditi bos, si umazati roke/noge/stopalca na travi, v lužici, se brezskrbno igrati v pesku, … Le tako bomo že preventivno pripomogli spodbujati oziroma doseči čimvišji nivo delovanja in samostojnosti otroka preko ustrezne odzivnosti, sprejemanja, predelave in razumevanja vseh senzornih informacij v centralnem živčnem sistemu, ki jih telo prejme na takšen način preko svojih čutil.
V kolikor pa se na tej poti karkoli zalomi, ni vse izgubljeno, saj lahko učinkovito pomagamo tudi s terapijo in obravnavo, katera je uporabna tako pri otrocih brez razvojnih težav, za spodbujanje motoričnih in senzoričnih spretnosti, kakor pri rehabilitaciji otrok po poškodbah, avtizmu, s posebnimi potrebami,…
Torej, ključ rešitve se velikokrat skriva predvsem v nas – v našem razumevanju!
Avtor:  Patricija Goubar, Reha Medical – Center gibanja in rehabilitacije