Sedem motoričnih sposobnosti, ki so potrebne za učinkovito učenje

Kaj so motorične sposobnosti ali t.i. spretnosti in kako vplivajo na učenje?

Motorične sposobnosti ali spretnosti so veščine, ki nam omogočajo gibanje in izvajanje vsakodnevnih aktivnosti. Vključujejo natančne in nadzorovane gibe za izvedbo določene naloge. Te naloge lahko vključujejo:

• tek,
• hojo,
• vožnjo s kolesom,
• igranje z žogo,
• pisanje,
• ščetkanje zob in druge.

Zahtevajo usklajeno in učinkovito delovanje centralnega živčnega sistema, mišic ter možganov.

Cilj motoričnih spretnosti je optimizirati sposobnost izvajanja aktivnosti, izboljšati natančnost in nadzor gibov ter zmanjšati porabo energije, ki je potrebna za izvedbo. Redno izvajanje in ponavljanje določene gibalne spretnosti imenujemo motorično učenje, to pa vodi v trajno spremembo sposobnosti izvajanja spretnosti, kot rezultat prakse in izkušenj.

Razvijanje motoričnih spretnosti pri otroku ni nujno samo zaradi ohranjanja zdravja in fizične pripravljenosti, temveč podpira tudi vsa področja in vidike otrokovega učnega razvoja.

Na kakšen način torej motorika vpliva na učni uspeh?

Zavedati se je potrebno, da obstaja povezava med telesom in umom. Ko je telo pripravljeno na učenje, postane učenje samodejno. Za akademski uspeh je ključna dobra telesna pripravljenost, ustrezna glede na otrokovo starost, saj otrok za učenje, vedenje, pisanje domačih nalog, ohranjanje pozornosti in koncentracije v šoli, uporablja celotno svoje telo.

Učinkovit senzomotoričen razvoj izboljša delovanje višjih možganskih funkcij, torej omogoča kompleksno učenje in ustrezno vedenje.

Kako? Ključne motorične spretnosti za uspešno delo v šoli so:

• koordinirana uporaba rok in oči,
• bilateralna koordinacija,
• ravnotežje in koordinacija,
• prečkanje medialne sredine,
• posturalna kontrola,
• zavedanje telesa in praksija.

Koordinirana uporaba rok in oči

Usklajeno delovanje in uporaba rok, ter sočasno sledenje z očmi, prav tako pa prečkanje središčne linije z očesom, je ključnega pomena za učinkovito učenje.

Ustrezen razvoj koordinacije ter povezovanja rok in oči, pripravi možgane in telo na:

• pisanje,
• oblikovanje črk,
• risanje,
• sledenje s pogledom pri branju,
• opravljanje finih motoričnih nalog.

Hkrati je pomembno koordinirano usklajevanje dlani in prstov za zagotavljanje finomotoričnih spretnosti, pri rokovanju s predmeti, opravljanju nalog. Sočasno ustrezno koordiniranje očesa in vzdrževanje vizualnega fokusa pa omogoča otroku sledenje dela.

Kaj pomeni fina motorika?

Vključuje uporabo manjših mišic rok, zapestja in prstov. Te mišice skupaj z možgani nadzorujejo fine gibe, ki jih uporabljamo pri različnih dejavnostih, kot so pisanje, šivanje, rezanje s škarjami, uporaba pribora, zapenjanje gumbov, sestavljanje in podobno.

Razvoj otroka se začne najprej od centra telesa navzven in od glave navzdol, kar pomeni, da bo otrok najprej začutil roko šele nato prste. Predšolsko obdobje je zato zelo pomembno za igre in dejavnosti, ki vključujejo finomotorične spretnosti in hkrati spodbujajo vizualni fokus ter pozornost in koncentracijo.

Nekatere aktivnosti, ki pripomorejo k boljši koordinaciji roka-oko in jih lahko vključimo v otrokov vsakdan so:

• barvanje pobarvank,
• sestavljanje kock, sestavljank,
• zapenjanje zadrg, gumbov,
• zavezovanje čevljev,
• pisanje, branje,
• nizanje perlic,…
  

Skratka vse aktivnosti, ki vključujejo fino motoriko, usklajeno uporabljanje rok in sočasno sledenje s pogledom.

Bilateralna koordinacija

Bilateralna koordinacija pomeni sočasno usklajevanje obeh strani telesa pri določeni nalogi oziroma aktivnosti. Pri bilateralni koordinaciji morajo možgani ustrezno komunicirati med obema možganskima hemisferama, zato je pomembna tako pri fini in grobi motoriki, kot tudi pri vzdrževanju usmerjene pozornosti.

Težave z bilateralno koordinacijo oziroma sočasnim usklajevanjem obeh rok in nog se lahko kažejo:

• pri pisanju, kadar z eno roko držimo zvezek z drugo pisalo,
• pri oblačenju in obuvanju,
• vezanju vezalk,
• slabši grobi motoriki (sekventno gibanje, sonožno skakanje, plesanje, metanje in lovljenje žoge,…),
• rezanju s škarjami, ko je potrebno z eno roko držati list, z drugo pa škarje in drugih vsakodnevnih opravilih.

Aktivnosti za izboljšanje bilateralne koordinacije lahko vključujejo:

• igre z žogo,
• sonožni poskoki,
• skakanje s kolebnico,
• guganje na vrvi,
• jumping jacks-i,
• vlečenje za vrv,
• igre ritmičnega ploskanja,…

Torej vse aktivnosti, ki spodbujajo sočasno usklajeno uporabo rok in nog.

Posturalna kontrola

Ustrezna posturalna kontrola in primeren mišični tonus zagotavljata podporo telesa in glave pri sedenju otroka v šoli.

Je del vestibularnega sistema, organa za ravnotežje v notranjem ušesu. Posturalna kontrola je izjemno pomembna za izvajanje miselnega dela. Otroci z nižjim mišičnim tonusom in šibkejšem centralnim jedrom imajo slabšo kontrolo trupa, vzdržljivost in sklepno stabilnost, kar otroku onemogoča:

• dolgotrajno vzdrževanje optimalne drže in položaja za mizo,
• pogosto si podpirajo glavo,
• naslanjajo na roke,
• korigirajo držo ali se ves čas prestavljajo in spreminjajo položaj.

Velikokrat pride tudi do motoričnega nemira, kar se lahko opaža skozi cepetanje, presedanje, igranje s pripomočki, kot so peresnica ali radirka, igranje s prsti in motenje pouka.

Dodatna potreba po gibanju otroku onemogoči optimalno sledenje pouka ter vzdrževanje fokusa, kar dalje rezultira v učne težave.

Ustrezna posturalna kontrola prav tako vpliva na uspešno fino in grafomotoriko. Pri otrocih, ki imajo težave s šibkim jedrom, se pogosto nakazujejo težave pri pisanju, risanju in barvanju. Otroci se lahko preveč naslanjajo na mizo ali papir, podpirajo glavo in prekomerno pritiskajo na papir s pisalom.

Posturalno kontrolo in ustrezno delovanje vestibularnega sistema lahko izboljšamo s senzorno integracijo otroka, ki omogoča optimalno procesiranje centralne predelave dražljajev. 

Vključujemo aktivnosti, ki krepijo:

• mišični tonus, hipotonijo,
• moč in vzdržljivost,
• koordinirano in sekventno gibanje telesa,
• ravnotežje,
• spodbujajo primerno držo…

Uporabljamo pripomočke kot so ravnotežne deske, žoge, valje, gugalnice, vrvi, motorične poligone, ravnotežne blazine, uteži in podobno.

Ravnotežje in koordinacija

Ravnotežje

• je sposobnost vzdrževanje težišča znotraj podporne ploskve pri mirovanju ali gibanju.

Kadar je otrokovo ravnotežje porušeno ga to ovira pri športnih aktivnostih in sedenju za mizo. Lahko pride do pretiranega naslanjanja na pohištvo ali druge ljudi pri vstajanju oziroma posedanju, otrok pogosto pade s stola, kadar se obrača ali premika, zgleda neroden ali nespreten, težje izvrši grobe gibalne aktivnosti.

Koordinacija

• je sposobnost usklajenega delovanja rok in nog in nam omogoča gibanje.

Neusklajeno gibanje je posledica slabšega nadzora mišic, kar povzroča težave pri vsakodnevnih in šolskih aktivnostih, ki zahtevajo uporabo rok, nog ali celega telesa. Omenjene težave vodijo še v poslabšanje pozornosti, padca koncentracije, občutka manjvrednosti in čustvenih izbruhov.

Pri otroku, ki ima težave z ravnotežjem in koordinacijo je pomembno vzpostaviti optimalno delovanje vestibularnega sistema in mu s tem omogočiti polno funkcioniranje pri vsakodnevnih funkcijah in v šolskem okolju. V poštev pridejo vaje za ravnotežje in koordinacijo ter usklajeno gibanje v prostoru.

Prečkanje medialne sredine telesa

Središčna linija telesa

• je namišljena črta, ki poteka po sredini telesa in deli telo na levo in desno polovico. Prečkanje te linije je sposobnost poseganja z rokami ali nogami preko ene in druge strani telesa.

Ko prečkamo to linijo prisilimo obe polovici možganov, da sodelujeta, kar pomaga razviti miselne sposobnosti na višjem nivoju, senzorno integracijo, zavedanje telesa in spretnosti kompleksnega mišljenja.

Otrokom omogoča, da uspešno opravijo aktivnost na nasprotni strani svojega telesa, potrebno je za uspešno funkcioniranje otrok v domačem in šolskem okolju, saj vpliva na gibanje, pisanje, učinkovitost izvajanja nalog, praksijo in pozornost.

Otroci, ki ne prečkajo medialne linije pogosto obračajo liste v zvezku in pišejo samo na eni strani, ali pa samo od polovice strani. Prav tako si vsak pripomoček podajajo iz ene roke v drugo, težje skoordinirajo roke in težje razvijejo dominanco roke. Imajo težave pri metanju žoge, brcanju, prenašanju stvari in za opravljanje določene aktivnosti porabijo več energije kot bi jo sicer. Otroci prečkanje linije pogosto kompenzirajo z rotacijo trupa, kar nas lahko zavede v prepričanje, da prečkajo medialno linijo, čeprav temu ni tako.

Pomembno je igranje igric, ki otroka prisilijo v poseganje preko leve in desne strani telesa z obema rokama in nogama, kot so na primer igre z žogo.

Zavedanje telesa

Propriocepcija

• nam pove, kje se telo ali deli telesa nahajajo glede na ostale predmete v prostoru. Kadar se pojavljajo težave na proprioceptivnem sistemu pravimo, da ima otrok slabo zaznavo telesa, deluje neroden, nespreten, pogosto pade ali se nenamerno zaleti v predmete v svoji bližini.

Otroci s slabo telesno zaznavo pogosto iščejo načine, kako bi svoje telo boljše zaznali in v telo vnašajo dražljaje na različne načine. Proprioceptorje v telesu najdemo v mišicah in sklepih, zato jih najlaže vnesemo s fizičnimi opravili, skakanjem, plezanjem, kotaljenjem, zaletavanjem, plavanjem, vlečenjem težjih predmetov in podobno. Takšni otroci zato težje sedijo pri miru in sledijo pouku, saj ves čas iščejo načine za vnos proprioceptivnih dražljajev v telo in so pogosto nemirni, označeni za ‘neposlušne in težavne’.

Prav tako otroci s težavami na proprioceptivnem sistemu težje določijo nivo uporabe sile in pogosto pravimo, da »nimajo občutka«.

V šoli se to pogosto kaže na slabši grafomotoriki, kjer preveč pritiskajo s pisalom, pri športni vzgoji pri metu ali brcanju žoge, prekomernemu stiskanju predmetov (npr. plastični kozarčki), loputanju z vrati, …

Priporočljivo je, da so takšni otroci dovolj aktivni in si izbirajo dejavnosti, ki jim te dražljaje vsakodnevno vnašajo v telo in ‘nahranijo možgančke’, ter tako omogočijo možganom fokus na pomembe informacije.

Praksija

•  predstavlja sposobnost izvrševanja dobljenih nalog. Če ima otrok težave pri načrtovanju, organizaciji, oblikovanju idej in motorični izvedbi dane naloge, govorimo o dispraksiji.

To je senzorno-motorična težava, ki se pojavi zaradi težav pri predelavi dražljajev iz okolice. Za takšne otroke je značilno, da težje zasnujejo idejno zamisel ali le-ta ni optimalna oziroma izvedljiva. Zamisli težko zverbalizirajo ali jih težje izvedejo. Pogosto ves čas izbirajo iste aktivnosti, imajo težave z nalogami, ki zahtevajo več korakov, nalogo ne znajo začeti ali jo končati. Težave imajo tudi pri prehajanju iz ene aktivnosti v drugo, so pogosto neorganizirani, imajo nered na pisalni mizi in ne pospravljajo stvari za seboj. Takšni otroci si težje zapomnijo navodila, težje poslušajo in sledijo pouku, zato jim tudi učenje in domače naloge predstavljajo velik stres.

Za otroke z dispraksijo je priporočljivo izvajati naloge, ki vključujejo organizacijo, samostojno načrtovanje, podajanje idej in rešitev za dano situacijo. Aktivnosti lahko vključujejo ponavljanje vzorcev, nadaljevanje zaporedja, sestavljanje, miselne naloge, motorične aktivnosti,…

Senzorna integracija

Zgoraj naštete motorične spretnosti so del senzornega sistema, ki je izjemnega pomena za uspešno ustvarjanje in učinkovito delovanje v predšolskem in šolskem obdobju otroka. Senzorni sistem zajema sedem čutil, med katere uvrščamo tudi proprioceptivni, vestibularni in taktilni sistem. Ti trije sistemi, lahko povzročajo vrsto težav, ki vplivajo na motorične primanjkljaje, vedenje in učenje otroka.

Vestibularni sistem, kot že omenjeno, zajema posturalno kontrolo, mišični tonus in sklepno stabilnost. Je center za ravnotežje in nam daje informacije o različnih legah glave v prostoru. Prav tako vpliva na ustrezno koordinacijo in bilateralno koordinacijo, prestrezne, zaščitne ter vzravnalne reakcije in prečkanje medialne linije telesa. Je torej odgovoren za otrokovo gibanje.

Propriocepcija je zaznava lastnega telesa v prostoru in nam daje informacije o tem, kje se nahaja telo ali deli telesa, glede na ostale predmete v okolici, hkrati pa tudi kolikšno silo je potrebno uporabiti v določeni situaciji.

Taktilni sistem je čutilo za dotik. Taktilnega sistema zgoraj nismo omenjali, vendar lahko imajo otroci, s težavami procesiranja taktilnih dražljajev, prav tako učne težave. Na primer:

• se izogibajo določenih struktur,
• ne marajo lepljenja,
• barvanja z voščenkami,
• temperami,
• ne marajo biti umazani,
• mokri,
• motijo jih določeni materiali oblačil ali listki na oblačilih,…

Senzorna obdelava je torej razumevanje in organizacija vseh teh senzoričnih informacij centralnega živčnega sistema. Senzorna integracija je nevrološki proces, ki pomaga organizirano senzorno zaznavanje iz lastnega telesa in okolja, omogoča učinkovito predelovanje informacij, uporabo teh informacij in interakcijo z okoljem.

Otroci, ki imajo težave na senzornem sistemu, se težje spopadajo z izzivi v šoli in izven nje. Za ohranjanje pozornosti in doseganje rezultatov porabijo bistveno več energije kot sovrstniki, težje sledijo pouku, kar nadalje vodi v stres in slabšo integracijo med sošolce. Otroci morajo biti zato deležni bogatih senzoričnih in motoričnih izkušenj, za uspešno delovanje v domačem in šolskem okolju, saj so le-te baza na kateri gradimo in ustvarjamo nadaljnjo življenje.