Urinska inkontinenca

URINSKA INKONTINENCA

KONZERVATIVNO SPEC. FIZIOTERAPEVTSKO ZDRAVLJENJE URINSKE INKONTINENCE

V REHA MEDICAL

Konzervativno zdravljenje s fizioterapevtskimi metodami lahko izvaja le strokovno usposobljen, certificiran fizioterapevt, kar nam v Sloveniji žal ni dosegljivo na velikih mestih.

V našem Centru omenjene postopke vodi Patricija Goubar, dipl.fizioterapevtka, specializirana za kontinenčno (uroginekološko) terapijo in rehabilitacijo, katera znanja je pridobila v sodelovanju z UKC Ginekološko kliniko v Ljubljani, pod vodstvom strokovne kolegice viš.pred.mag. Darije Ščepanović in prof.dr.Adolfa Lukanoviča, predstojnika ginekološke klinike Ljubljana. Leta 2010 je kot idejni in operativni vodja vodila projekt ustanovitve prvega Centra za konzervativno zdravljenje urinske inkontinence v zdraviliški dejavnosti, v katerem je vsa ta leta tudi operativno delovala na ambulantnem nivoju, svoje izkušnje pa nadgrajevala s številnimi dodatnimi izobraževanji in strokovnimi usposabljanji. Svoje izkušnje in znanja sedaj predaja tudi kot visokošolska predavateljica na področju zdravstvenih ved, Univerze v Mariboru, kakor tudi strokovni  zdravstveni populaciji, medtem ko le te tudi nadaljnjo nadgrajuje z raziskovalnim delom kot doktorandka zdravstvenih ved.

POTEK KONZERVATIVNEGA ZDRAVLJENJA URINSKE INKONTINENCE

Veliko raziskav dokazuje, da bi naj bila v sklopu zdravljenja urinske inkontinence fizioterapija prva metoda izbora, kar sodi v sklop konzervativnega zdravljenja, ki je neinvazivno in priporočljivo tudi v primeru po kirurškem zdravljenju, saj s tem podaljšamo  in utrdimo uspeh operativnega posega. V odvisnosti od vrste inkontinence je pomembno, da se konzervativnega zdravljenja lotimo na individualen način, saj niso vsi postopki enako uspešni in potrebni pri vseh primerih.

Konzervativno zdravljenje se prične s pridobivanjem pomembnih in natančnih podatkov (anamneza), ob čem poskušamo, glede na okoliščine, v katerih se težava pojavlja, ugotoviti, za kakšen tip in stopnjo urinske inkontinence gre. Pomembno je tudi, da se ugotovi, če imate kakšno pridruženo bolezen ali jemljete določena zdravila, ki lahko vplivajo na delovanje sečnega mehurja in s tem bodisi stanje sprožajo oziroma poslabšujejo.

Po opravljenem pogovoru sledi klinični fizikalni pregled. Poleg osnovnih meritev je pomembna predvsem vaginalna/rektalna palpacija medeničnega dna ter pregled zunanjega spolovila (določeni znaki kažejo na pomanjkanje estrogena, kar je lahko eden od vzrokov za urinsko inkontinenco), občasno tudi trebušnega predela, s čem ugotavljamo različne dejavnike, ki sovpadajo z izborom ustreznih postopkov v terapiji, v nadaljevanju. Izvedemo tudi meritve aktivnosti mišic medeničnega dna, ki so temeljna podlaga pri individualizaciji sestave primernega treninga mišic medeničnega dna ali podajajo parametre za izvedbo katere od aparaturnih terapevtskih tehnik pri zdravljenju.

Pri ženskah s palpacijo nožnice in medeničnega dna prav tako ugotavljamo napetost (tonus) stene ali mišic, moč in kvaliteto stiska odprtin, in istočasno, če se je nožnična stena premaknila iz navadnega položaja, posledično zaradi zdrsa katerega od medeničnih organov (mehurja -cistokela, debelega črevesja -rektokela ali tankega črevesja- enterokela), ali sta morda spuščena maternica ali presredek.

V primeru ugotavljanja prisotnosti urgentne inkontinence s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem, vas bomo za boljšo preglednost prosili, da nekaj dni (običajno vsaj tri dni) izpolnjujete posebno tabelo, v katero vpisujete količino in čas vnesene in izločene tekočine.

Za uspešno zdravljenje urinske inkontinence sta potrebni motivacija in vztrajnost bolnika. Torej, naši ukrepi so konzervativni in obsegajo individualiziranje programa zdravljenja z različnimi možnimi  postopki, kjer je aktivna vloga bolnic ključnega pomena:

  • Sestava individualnega treninga mišic medeničnega dna (MMD) (včasih imenovane Keglove vaje), v skladu z meritvami aktivnosti MMD ob vaginalni palpaciji. V prvi fazi določimo začetno težavnostno stopnjo in vas educiramo o povečevanju intenzitete in pogostosti pravilnega izvajanja treninga MMD. V edukacijo vključimo tudi učenje metode krčenja več skupin mišic hkrati, da povečujemo možnost preprečevanja nadaljnjega poslabšanja oziroma epizod nehotenega uhajanja, v času pridobivanja uspehov treninga (moči in vzdržljivosti medeničnega dna), kar je vezano zagotovo na daljše časovno obdobje.
  • EMG oziroma metoda biofeedbacka je metoda s pomočjo nožnične sonde, ki zaznava krčenje in omogoča prepoznavanje pravih mišičnih skupin in preko vizualne slike na aparatu ter zvočnega signala sporoča pravilnost in efektivnost izvajanja stiskov. V namen boljšega zaznavanja medeničnega dna podajamo tudi možnost uporabe pripomočka, ki temelji na povratni informaciji izvedbe kvalitete in pravilnosti stiskov MMD.
  • Trening sečnega mehurja in učenje metod nadzorovanja nuje (urgence) – vedenjska terapija

V primeru urgentne inkontinence in prekomerno aktivnega sečnega mehurja bo imel trening MMD slabši rezultat pri odpravljanju tovrstnega stanja. V tem primeru so obvezni terapevtski postopki, s katerimi vplivamo na prekomerno avtomatično odzivnost oziroma krčenje mišice mehurja ter posledično na odpravljanje epizod urgence in nehotenega uhajanja ob tem. Velikokrat so ob tej metodi potrebne kombinacije z aparaturnimi postopki, kakor treninga MMD, velikokrat tudi medikamentoznega zdravljenja (zdravila), saj dostikrat lahko le s celostnim zdravljenjem privedemo do željenih uspehov.

  • Vaginalna električna stimulacija mišic medeničnega dna ali mišice mehurja: V odvisnosti od stanja, področne zaznave in potreb jo lahko izvajamo od enkrat do dvakrat dnevno, 15 do 20 minut na dan, od pet do deset dni ali več. Temelj pravilne in učinkovite vaginalne stimulacije je predhodna ocena in meritev mišične aktivnosti MMD, kateri podatki nam služijo za individualizacijo parametrov v aparaturi, da lahko zagotovimo maksimalen uspeh terapije. Vaginalno elektrostimulacijo velikokrat kombiniramo z lastno aktivnostjo krčenja MMD.
  • sprememba načina življenja

V sklopu zdravljenja katerega koli tipa UI je pomembno tudi dejstvo, da se dotaknemo življenjskih navad in razvad posameznika, saj le s prilagoditvami tudi tega področja, imamo možnost doseči maksimalizacijo naših uspehov zdravljenja, kakor tudi vplivati na preprečevanje ponovnega nastanka.

Konzervativno zdravljenje je uspešno v kar 70 odstotkih.

 

Preberite si več o urinski inkontinenci v nadaljevanju:

Urinska inkontinenca – Kakšna je lahko kvaliteta življenja?

Po definiciji Mednarodne organizacije za kontinenco (ICS) definiramo urinsko inkontinenco kot vsakršno nehoteno uhajanje urina. Inkontinentni se pravzaprav že rodimo, saj kot otroci ne obvladujemo nadzorovanega uriniranja. Kasneje pojavnost urinske incontinence lahko beležimo v različnih starostnih obdobjih in pri obeh spolih. Zaradi anatomskih razlik v mali medenici med obema spoloma in drugih dejavnikov, kot so: nosečnost, porod, hormonske spremembe, kronično zaprtje, težja fizična dela, obolenja dihal, slabe razvade in navade oziroma življenjski slog posameznika, idr., se urinska inkontinenca (UI) pojavlja kar dvakrat pogosteje pri ženskah, kakor pri moških. Statistični podatki o pogostosti prikazujejo UI kot resno problematiko. Kljub temu, da je inkontinenca predvsem problem starejših bolnikov, se s to težavo srečujejo tudi mlajši. Tako ima občasne težave 20 do 30 odstotkov mlajših žensk, 30 do 40 odstotkov žensk srednje generacije in 30 do 50 odstotkov starejših žensk (vsaka druga ženska je inkontinentna). Klinično pomembna inkontinenca pesti 10 odstotkov populacije.

Kljub temu,  ko govorimo o UI, lahko rečemo, da govorimo o »tihi epidemiji«, saj se o njej ne govori pogosto, sploh pa ne na glas. To lahko vodi v resne psihološke in sociološke, kot tudi telesne probleme vsakega posameznika, ki se sooča s tem stanjem.

Po podatkih ICS kar 70 odstotkov bolnikov s težavami zaradi inkontinence ne poišče strokovne pomoči. Tako se pričnejo postopno izogibati družabnemu življenju (potovanjem, izletom, plesu, planinarjenju, obiskom, ogledu gledaliških in kino predstav, celo sprehodu skozi mesto ali obisku trgovine) in druženju s prijatelji zaradi sramu pred neprijetnim vonjem, mokroto in strahu, da ne bi kdo opazil njihove težave, ovirano je njihovo spolno življenje. Socialna osama vodi tudi v pomanjkanje oziroma onemogoča pridobivanje ustreznih informacij o možnih načinih zdravljenja težav.

VZROK NASTANKA UI

Vzrokov za nastanek urinske inkontinence je več. S staranjem mehur izgublja svojo elastičnost ter moč krčenja, prav tako izgubljajo moč podporne mišice – mišice medeničnega dna. Tudi postmenopavzalne hormonske spremembe (upad nivoja estrogena) pospešijo nastanek incontinence, zaradi česa prav tako ženske zbolevajo dvakrat pogosteje kot moški. Dejavniki tveganja so poleg starosti in spola še število in vrsta porodov (vaginalni porod), prekomerna telesna teža, kronični kašelj (kajenje), stalni težji fizični napor (npr. težka fizična obremenitev na delovnem mestu), nekatera mišična obolenja, bolezni živčnega sistema (multipla skleroza, možganska kap, poškodba hrbtenjače – paraplegija, demenca), nekateri posegi (radikalna prostatektomija- odstranitev prostate, radikalna histerektomija – odstranitev rodil ženske), zdravila, ki motijo normalno delovanje mehurja (antipsihotiki, nevroleptiki, diuretiki, sedativi), alkohol, kofein, teini.

VRSTE URINSKE INKONTINENCE

Inkontinenca je navadno občasna oziroma intermitentna (bolnik je med inkontinenčnimi dogodki suh). Delimo jo na stresno inkontinenco, urgentno inkontinenco, mešano inkontinenco, funkcionalno inkontinenco ter čezrobno (overflow) inkontinenco. Sem lahko uvrstimo tudi nočno močenje postelje (enuresis nocturna). Redko je inkontinenca neprestana oziroma kontinuirana – zaradi hude okvare mišic zapiralk, izredno majhne kapacitete mehurja (vesica contracta), prirojenega nepravilnega izhoda sečevoda v vagino (ektopicen ureter) ali povezave med mehurjem in nožnico (vesicovaginalna fistula).

Stresna urinska inkontinenca (SUI)

SUI je definirana kot nehoteno, nenadzorovano uhajanje seča pri aktivnostih, ki povišajo tlak v trebušni votlini (napenjanje, kihanje, kašljanje, dvigovanje bremen, hoja, smeh). Je posledica oslabele mišice zapiralke (sfinktra) ter oslabelih podpornih elementov (mišic medeničnega dna). Medenično dno lahko oslabi zaradi prekomerne telesne teže, kroničnega kašlja, po porodu, zaradi hormonskih sprememb v menopavzi, pogosto pa za zmanjšano napetost (tonus) in ohlapnost mišic zadošča že sam proces staranja ali celo neustrezne aktivnosti, kot so določene vadbe ali športi pri ženskah, katere terjajo prekomerne obremenitve medeničnega dna, brez istočasne preventivne krepitve le tega. V ta sklop lahko sodi tudi redno oziroma dolgotrajno skakanje po trampolinu s strani mlajših deklic ali porodnic, predvsem v času po porodu.

Urgentna urinska inkontinenca (UUI) in prekomerno aktivni sečni mehur (PASM)

UUI je nenadno, nehoteno uhajanje seča z občutkom nuje (urgenca) po uriniranju, katere se pojavljajo brez posebnih vzrokov. Kadar gre samo za pogoste, nujne mikcije brez uhajanja vode govorimo o urgentnih mikcijah. UUI je posledica nehotenih, nenadnih krčenj mišice mehurja (detruzorja). Govorimo o prekomerno aktivnem sečnem mehurju (PASM). Nenadno nujo po mikciji (z uhajanjem seča ali brez) lahko sproži tudi tekoča voda (odprtje vodovodne pipe), mraz (umivanje rok s hladno vodo), razmišljanje o uriniranju (pred straniščem),… Značilno je, da bolnik urinira zelo pogosto (frekvenca), tudi 20 do 30 krat na dan (za diagnostiko govorimo o več kot 8 krat), količine izločenega urina pri posamezni mikciji pa so majhne. Pogosto je pridruženo tudi nočno uriniranje (enuresis nocturna). Zlasti pri ženskah v večini primerov ne odkrijemo vzroka za nastanek PASM. Pri moških so težave lahko posledica benignega povečanja prostate in zadebelitve (hipertrofije) detruzorja. Pogosto se simptomi PASM pojavijo tudi pri nevroloških obolenjih (multipla skleroza, okvara hrbtenjače, možganska kap). Izključiti je potrebno tudi vnetje mehurja ter tumorje mehurja.

Funkcionalna urinska inkontinenca

Pri funkcionalni inkontinenci je normalno delovanje sečil ohranjeno (mehur se normalno polni in prazni, ni funkcionalnih ali anatomskih ovir), vendar bolnik zaradi fizične ali psihične motnje ne urinira ustrezno. Tako bolniki, ki so slabo pokretni ali celo nepokretni (po poškodbi oziroma zlomih, starejši onemogli bolniki) ne morejo priti do stranišča, bolniki z mentalno motnjo (dementni bolniki) pa pozabijo, da je potrebno urinirati na ustreznem mestu.

Čezrobna (overflow) urinska inkontinenca

Čezrobna inkontinenca je uhajanje seča po kapljicah zaradi prekomerno polnega sečnega mehurja. Tako vsak dodaten dotok seča v mehur ali pa vsak dodaten pritisk na mehur (fizični napor) vodi do uhajanja seča po kapljicah. Je posledica bolezenskega stanja, pri katerem bolnik ne more izprazniti mehurja do konca (tako imenovana kronična urinska retenca). Pri moških kot vzrok prednjači benigno povečanje prostate, pri mlajših ženskah je potrebno izključiti zlasti nevrološka obolenja (multiplo sklerozo), pri starejših ženskah pa je vzrok pogosto starostno oslabljen mehur.

 

KONZERVATIVNO ZDRAVLJENJE URINSKE INKONTINENCE

Veliko raziskav dokazuje, da bi naj bila v sklopu zdravljenja urinske inkontinence fizioterapija prva metoda izbora, kar sodi v sklop konzervativnega zdravljenja, ki je neinvazivno in priporočljivo tudi v primeru po kirurškem zdravljenju, saj s tem podaljšamo  in utrdimo uspeh operativnega posega. V odvisnosti od vrste inkontinence je pomembno, da se konzervativnega zdravljenja lotimo na individualen način, saj niso vsi postopki enako uspešni in potrebni pri vseh primerih.

Konzervativno zdravljenje je uspešno v kar 70 odstotkih.

DRUGE MOŽNOSTI ZDRAVLJENJA UI

Govorimo seveda tudi o možnostih kirurškega zdravljenja stresne urinske inkontinence, vendar naj bi nas vodilo načelo, da se jih poslužujemo le v kolikor s konzervativnimi metodami nismo bili uspešni ali je stanje za konzervativno zdravljenje že preveč napredovano, težava pa močno vpliva na kakovost življenja.

ZAKLJUČEK

Nemalokrat je UI res lahko povezana z drugimi obolenji, ki njene simptome, ali sprožajo, ali poslabšujejo. Vendar, zmotno pa je mišljenje, da so tovrstna stanja normalno povezana s staranjem. Študije so namreč dokazale prevladujoče napačno splošno prepričanje prebivalstva, da je UI povezana le s starostniki. Ne moremo jo uvrščati zgolj v imenovanje bolezenskega stanja, tudi ni neogibna posledica staranja in porodov, temveč je rezultat številnih motenj. V večini primerov so res v prvi vrsti krive neutrjene mišice medeničnega dna (MMD), kakor tudi hormonska neravnovesja, ki velikokrat bistveno vplivajo na trdnost omenjenih mišic.

Vendar, to stanje je velikokrat moč popraviti s konzervativnim zdravljenjem, kjer imata trening MMD in/ali trening mehurja z učenjem različnih metod in tehnik vsake posameznice bistveno vlogo, poleg aparaturnih tehnik, ki so nam na voljo. To pomeni, da je moč uspeha pravzaprav dostikrat v bolnici sami, saj ključ predstavlja predvsem aktivna vloga bolnice v procesu zdravljenja stanja.