Fizioterapija

Večina ljudi se tekom življenja sooči z različnimi bolečinami, katere povzročajo različna stanja, poškodbe, obolenja ali le povečana obremenitev. Pogosto je bolečina prvi znak, ki posameznika pripelje do zdravnika in kasneje tudi do ugotovitve, da je fizioterapija pravi naslov za strokovno rehabilitacijo ali zdravljenje, ki vključuje individualizirano (fizioterapevtsko) obravnavo.

Kdo je fizioterapevt?

V primeru, da ste utrpeli poškodbo ali zboleli za stanjem oziroma obolenjem, ki  pomembno vpliva na sposobnost dnevnega funkcioniranja v smislu zmogljivosti gibanja, premikanja, opravljanja delovnih opravil in športnih dejavnosti, če ste trpeli za bolečinami in omejitvami, ki pomembno zmanjšujejo kakovost življenja posameznika, vas zdravnik pogosto najprej napoti k fizioterapevtu.

Fizioterapevt je strokovni zdravstveni delavec, v sedanjem času z zaključeno minimalno visokošolsko izobrazbo in pridobljenim uradnim nazivom po zaključku Fakultete najprej kot diplomirani fizioterapevt, kar lahko nadgradi z nadaljnjim izobraževanjem v naziv magister ali doktor fizioterapije. Slednja opredeljujeta znanstveni naziv, ki ima predvsem pomembno izhodišče na področju raziskovanja.

Fizioterapevti opravljajo delo bodisi v javnem ali zasebnem zavodu.

Kaj je fizioterapija?

Fizioterapija sodi v vejo fizikalne medicine in rehabilitacije. Deluje tako ne preventivni zdravstveni ravni, kot tudi na kurativni ravni.

Pomembno je zagotoviti povrnitev osnovnih gibalnih funkcij posameznika v stanju, kot so bile pred poškodbo, operacijo ali obolenjem, vzdrževanje in izboljšanje telesnega zdravja, preprečevanje njegovega poslabšanja ter spodbujanje gibalnih senzornih in motoričnih sposobnosti pri mlajših posameznikih. Namen fizioterapije odraslih se nanaša predvsem v smer rehabilitacije posameznika glede na omejitve in starostno obdobje ter stremi v vračanju ali spodbujanju funkcijskih sposobnosti posametnika. V kolikor je govora o fizioterapiji starejših oseb govorimo o veji geriatrične fizioterapije.

Kako deluje fizioterapija?

V sklopu rehabilitacije veja fizioterapije uporablja različne pristope in sodobne koncepte. Ob tem sledi številnim sodobnim smernicam na podlagi znanstvenih dognanj in z dokazi podprtih dobrih primerov praks.

Delovanje fizioterapije je usmerjeno v manualno (ročno) obravnavo in/ali uporabo sodobnih tehnologij. Del dolgoročne obravnave predstavlja tudi veja kinezioterapije, katere cilj je povrnitev ali izboljšanje oziroma spodbujanje gibalnih sposobnosti posameznika. Skozi fizioterapevtsko obravnavo se najpogosteje uporablja kombinacije različnih fizioterapevtskih postopkov in načinov za doseganje optimalnih rezultatov.

Ne glede na stanje posameznika in vzrok obiska fizioterapevta primarni temelj predstavlja klinična fizioterapevtska ocena, ki podaja možnost zasnove ustreznega in optimalnega fizioterapevtskega plana zdravljenja. Za ta namen fizioterapevt povzame številne subjektivne podatke skozi anamnezo, nadaljuje z objektivnim pridobivanjem podatkov preko številnih meritev in testov ali izvedbo fizikalnega fizioterapevtskega pregleda.

Kakšna področja in vrste fizioterapije poznamo?

Glede na specifičnost delovanja in različnih indikacij, ki pogojujejo potrebno po fizioterapevtski intervenciji, poznamo več zvrsti fizioterapij oziroma delovanje fizioterapije na različnih medicinskih področjih:

Kardirespiratorna fizioterapija – se ukvarja z rehabilitacijo oseb s srčno žilnimi in respiratornimi stanji oziroma motnjami. Področje, ki prav tako predstavlja pomembno veje fizioterapevtske praske je tudi ortopedija in travmatologija.

Pri obravnavi posameznic – skozi njihovo življenjsko obdobje pokriva t.i.uro-ginekološko in porodniško področje, katero pokriva pre in postnatalna fizioterapija nosečnic ter porodnic. Uroginekološka veja fizioterapije igra izjemno pomembno vlogo pri reševanju težav, ki nastanejo zaradi motenj v delovanju medeničnega dna (urinska inkontinenca, zdrsi medeničnih organov, spolne disfunkcije, obravnava žensk po ginekoloških operativnih posegih, kamor sodi tudi rak dojke).

Kot že omenjeno, pomemben del stroke predstavlja tudi veja Pediatrije in otroške fizioterapije –  pogosto jo zasledimo v Zdravstvenih domovih ali zasebnih ambulantah, ki izvajajo številne razvojno nevrološke obravnave.  Tu je potrebno poudariti tudi precej velik delež otrok z hojo navznoter, ki pa se z razvojnonevrološko obravnavo zelo dobro kombinira in je tudi zelo uspešna.  Ne na zadnje pomemben del nevrološke obravnave tudi odrasle osebe nosi veja nevrofizioterapija, katera je lahko ponovno zastopana na različnih zdravstvenih ravneh ali obravnave mišično skeletnih motenj pri otrocih, ali manj znano terapijo senzorne integracije.

Fizioterapija se je tako razvila v obliki različnih podspecialnosti, ki fizioterapevtom omogoča učinkovitejše in ustreznejše obravnavanje različnih stanj. Če si pogledamo podrobno delovanje posameznih:

• Nevrološka fizioterapija – Nevrološka stanja vodijo do izrazite mišične šibkosti, izgube ravnotežja in koordinacije, mišičnih skrajšav, spastičnosti, tresenja, izgube funkcije in zmanjšanega senzibilnega občutka. Cilj nevrološke fizioterapije je vzpostaviti mobilnost in zdraviti funkcionalne motnje, ki izvirajo iz živčnega in živčno -mišičnega sistema, kot so kap, poškodbe hrbtenjače, travmatološke možganske poškodbe, multipla skleroza, išias, anevrizma, Parkinsonova bolezen, itd.
• Ortopedska/ mišično-skeletna fizioterapija -Ta podspecialnost se ukvarja z rehabilitacijo deformacij in bolezni, povezanih z mišično-skeletnim sistemom človeka, ki vključujejo težave na področju mišic, vezi, kosti, sklepov in kit kot so: bolečine v rami, bolečine v nogah, skolioza, teniški komolec, in podobno. Glavni cilj je ublažiti bolečino, povečati mobilnost in odpraviti posledice poškodbe okostja, kakor tudi vrniti človeka v normalno zmožnost dnevnega funkcioniranja in delovne aktivnosti.
• Kardiorespiratorna fizioterapija -ta podspecialnost obravnava bolnike, ki trpijo za sčrno žilnimi težavami in motnjami dihalnega sistema, tako v preventivi, kot v kurativi. Fizioterapevti vodijo centre za kardio rehabilitacijo in bolnike poučujejo o nekaterih oblikah vaj in preventivnih ukrepih, ki jim lahko pomagajo izboljšati splošno kakovost življenja. Kardiorespiratorna veja fizioterapije je pomemben člen v interdisciplinarnem timu intenzivne nege in terapije, kjer fizioterapevt skrbi za vzdrževanje, izboljšanje ali obvladovanje funkcije dihalnega sistema pacienta.
• Pediatrična fizioterapija – Pediatrični fizioterapevti pomagajo pri odpravljanju posledic akutnih poškodb, napak, ki so prisotne v času rojstva, težav in motenj v telesni rasti ali nekaterih genetskih napak, kot je cerebralna paraliza, ali živčno mišičnih obolenj. Fizioterapevti pri otrocih uporabljajo različne terapevtske tehnike, ki lahko pomagajo pri krepitvi prizadetih delov; s čimer se izboljša otrokovo stanje.
• Geriatrična fizioterapija – ta podspecialnost obravnava določena starostna zdravstvena stanja, kot so artritis (bolečine v sklepih, bolečine v kolenu), osteoporoza (krhke kosti) in druge, istočasno tudi krepitev splošnega zdravja. Geriatrični fizioterapevti vodijo starejše s funkcionalnimi omejitvami, ki lahko povzroče bolečino ali zmanjšajo njihovo kakovost življenja. Pomembno vlogo predstavlja tudi svetovanje pri izbiri pripomočkov za hojo kakor tudi pomoč, da izboljšajo splošno gibljivost in telesno vzdržljivost.

Katere fizioterapevtske metode poznamo?

• Manualna (ročna) terapija – je ročna tehnika, katero uporabljajo fizioterapevti za manipulacijo in mobilizacijo prizadetih sklepov ter obravnavo mehkih tkiv (miofascialna obravnava). Za izvedbo manualne obravnave je pomembno, da fizioterapevt pridobi dodatna strokovna znanja, ki mu omogočijo suvereno uporabo naučenih prijemov znotraj različnih konceptov. Pomemben del manualne terapije predstavlja tudi obravnava brazgotin.
• Protibolečinska elektroterapija – elektroterapevtska obravnava je ključnega pomena v kombinaciji postopkov za zmanjševanje in obvladovanje bolečinske simptimatike. Glede na vrsto različnih terapevtskih tokov lahko le te uporabimo tudi za regeneracijo ali spodbujanje prevajanja živčnih impulzov na prizadetih mestih, kakor tudi za funkcionalno električno stimulacijo, itd..
• Oblike termoterapij in mehanoterapij – katere prinašajo številne fiziološke učinke in je pomembno, da so v kombinaciji postopkov uporabljene pod vodstvom usposobljenega strokovnjaka – fizioterapevta. Velikokrat je namen, da izboljšamo celjenje, presnovo lokalnega področja, zmanjšamo vnetje, vplivamo na bolečinsko simptomatiko itd. Na voljo so sodobne apaturne tehnike oziroma oblike uporab sodobnih visokih tehnologij (HIL Laser, magnet, Tecar Diathermia, terapija z udarnimi valovi,…).
• Metode in tehnike mobilizacija sklepov – uporabne v primerih omejitev gibljivosti in rigidnosti sklepnih površin. Fizioterapevt lahko uporablja različne manualne koncepte, pri kateri mobilizira sklepe z različnimi hitrostmi, globinami in amplitudami, da obnovi normalno gibanje sklepov.
• Mobilizacija mehkih tkiv –  pomaga pri sprostitvi napetih mišic in vezivnega tkiva, lajšanju bolečin, zmanjšanju oteklin, izboljšanju cirkulacije, zmanjšanju skrajšav, zakrčanin, zlepljenosti tkiv, kot tudi izboljšanja drsenja posameznih plasti med mehko vezivnim tkivom. V kategorijo manualne terapije mobilizacije tkiva sodijo številne tehnike in koncepti, kateri imajo različen učinek, glede na namen uporabe. Te so:

• terapevtska masaža,
• Bownova terapija,
• limfna drenaža,
• miofascialna sprostitev področja
• obravnava brazgotin, itd.

Kakšni so cilji in koristi fizioterapije?

• lajšanje bolečin,
• preprečevanje mišičnega neravnovesja, ki vodi v skrajšave in deformacije,
• vzdrževanje in izboljševanje mišične moči,
• ohranjanje sklepne in splošne gibljivosti ter izboljševanje že okrnjene gibljivosti,
• ohranjanje primerne telesne vzdržljivosti,
• ohranjanje kakovosti življenja.

Kakšna stanja zdravijo fizioterapevti?

Fizioterapevt lahko zdravi veliko stanj in poškodb. Nekateri primeri vključujejo:

• Ortopedsko: Bolečine v križu oziroma hrbtenici, težave z utesnitvami živčnih korenin kot so sindrom karpalnega kanala, ishias, lumboischialgije, …, mišično skeletne težave, kot so obrabe sklepov oziroma hrustančnih delov, itd.
• Nevrološko: stanja po možganski kapi, živčno mišična obolenja, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, nevropatija (poškodba živcev), cerebralna paraliza, itd.
• Avtoimunska /revmatska stanja: sindrom fibromialgije, Raynaudov sindrom, revmatoidni artritis, Guillain-Barrejev sindrom, …
• Kronična pulmološka in kardiološka stanja: Astma, KOPB, diabetes, debelost, visok krvni tlak itd.
• Splošno okrnjeno dobro počutje in kakovost gibanja /življenja

Kdaj se odločiti za fizioterapijo?

Najpogosteje prihod na fizioterapijo predpiše zdravnik specialist ali osebni zdravnik na primarnem zdravstvenem varstvu, preko delovnega naloga. Veliko posameznikov fizioterapijo poišče pri izvajalcu fizioterapevtu zasebniku, ki izvaja obravnave samoplačniško. Razlika se velikokrat nanaša v uporabi sodobnih tehnologij in manualnih terapij, skladno s pridobljenimi širokimi specialnimi znanji, ki zasebnika velikokrat postavi v ospredje pri iskanju tovrstne pomoči s strani posameznikov. Število obravnav, ki jih posameznik tako koristi pri zasebniku, ki razpolaga s široko paleto dodatnih znanj in tudi sodobno tehnologijo, bo bistveni manjše za doseganje enake ali boljšega rezultata končne fizioterapevtske obravnave.

Fizioterapija v aktualnem stanju javnega zdravstva

V okviru javno dostopnega zdravstva ima pacient možnost koriščenja od 6 do 10 obiskov fizioterapevtskih enot. Število in čas posameznih obiskov definira izdajalec delovnega naloga, na katerem označi vrsto obravnave (majhna, srednja, velika, specialna), glede na potrebe posameznika in njegovega stanja, zaradi katerega je napoten na fizioterapevtsko obravnavo. Velikokrat število terapij ne zadošča za optimalen rezultat, saj je v sklopu storitev, ki jih krije zdravstvena zavarovalnica, precej manjše. Težavo velikokrat okvirja tudi sistem, ki posameznika postavi v generalizirano obravnavo, ki temelji v največjem deležu na aparaturnih (fizikalnih) dejavnikih, zelo redko se lahko uporabijo manualne tehnike in individualne metode kinezioterapije, ki nosijo veliko težo v doseganju dolgoročnih učinkov rehabilitacije.

Fizioterapija in čakalne dobe

Potrebe po fizioterapevtskih obravnavah so se glede na zmogljivost, tako kadrovske, kot normativne, izredno povečale, povečalo pa se je tudi število uporabnikov, ki potrebujejo pomoč fizioterapevta. S temi razlogi se je močno povečala potreba po izvajalcih fizioterapije, kar posledično vpliva na podaljševanje čakalnih dob tudi nad razumskimi dobami. Tenutna povprečna čakalna doba za stanja, ki niso opredeljena kot hitra /nujna, znaša kar med štirimi in šestimi meseci.

Nujna stanja (po poškodbah, operacijah) terjajo prav tako pogostokrat podaljšano čakalno dobo, ki prestopa dopustno mejo predpisanih treh tednov. V čakalni vrsti na fizioterapijo je trenutno čakajočih več kot 40 tisoč bolnikov v Sloveniji. Težava nastane, da lahko namreč v čakalni dobi treh mesecev določene patologije napredujejo tudi do faze poslabšanja in zapletov, ko postane rehabilitacija kompleksnejša, trajna ozdravitev ali sanacija motnje pa vprašljiva.

Kdaj izbrati fizioterapijo pri zasebniku?

Glede na izjemno obremenitev javno dostopnih fizioterapij je navadno obisk fizioterapevta zasebnika za pacienta zelo učinkovita in pozitivna izkušnja. Vsakdo si seveda želi brezplačne javne oskrbe, a vse pogosteje so posledice številnih zapletov na področju izvajanja javno zdravstvenega dostopnega sistema kot so:

• čakalne dobe,
• omejevanje vrst
• števila terapij,
• protokolizirana obravnava,
• pogosto izvedena z le aparaturnimi tehnikami, itd.)

In tako se številni pacienti obrnejo na zasebnika, ki mu lahko lažje omogoči individualiziran, strokoven in sodoben pristop, ob uporabi kombinacij številnih terapevtskih postopkov in rabi visokih tehnologij. Omenjeno vpliva na dejstvo, da se na ta način doseže visok terapevtski učinek v bistveno krajšem času in potrebnem številu obravnav.

Vir: 1