SENZORNA INTEGRACIJA
vključuje obravnavo vseh sedmih čutil kot so: vid, sluh, vonj, okus in dotik ter vestibularni in proprioceptivni sistem.

Senzorna integracija Nevrološki proces motoričnih in senzornih
spretnosti s pomočjo uporabe čutil
Naročite se

Kaj je SENZORNA INTEGRACIJA?

– Senzorna integracija je sposobnost možganov (centralnega živčnega sistema) in telesa, da sprejema informacije preko čutil in jih smiselno pretvori v učinkovit odgovor (motorika, učenje, vedenje).

– vključuje obravnavo vseh sedmih čutil kot so: vid, sluh, vonj, okus in dotik ter vestibularni in proprioceptivni sistem.

Vestibularni sistem

 – zaobjema gibanje in ravnotežje v notranjem ušesu

– daje nam informacije, kje se nahaja naša glava, glede na preostalo telo

– nam omogoča ustrezen mišični tonus, pokončno držo, ko sedimo, stojimo, hodimo, plešemo, skratka pri vseh aktivnostih

Propriceptivni sistem

– propriocepija (zavedanje telesa) nam pove, kje se nahajajo določeni deli telesa, glede na preostale v prostoru

(primer: da otroci ne potrebujejo z očmi spremljati vsak korak, ko npr. prestopijo stopnico,..) ter koliko moči moramo uporabiti pri določenih aktivnostih (primer: mehkega plastičnega kozarčka, polnega z vodo – če ga stisnemo preveč, voda pljuskne ven).

PREBERITE VEČ O SENZORNI INTEGRACIJI

Senzorna integracija – kaj to sploh je in zakaj je tako pomembna?

 

Predšolsko obdobje je čas temeljnega gibalnega razvoja otrok. Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih, raziskuje, spoznava in dojema svet okrog sebe ter gradi zaupanje vase. Poleg ohranjanja in krepitve zdravja vpliva gibanje na vsa področja razvoja otroka – telesni, spoznavni, čustveni, socialni razvoj, razvoj govora, osebnosti in intelektualni razvoj.

 

Da bi s pomočjo gibanja dosegli vse zgoraj naštete lastnosti in s tem otroku omogočili kvaliteten celostni razvoj, mu moramo ponuditi ustrezne senzorne (zaznavne) in motorične (gibalne) izkušnje. Preko senzorno-motoričnih izkušenj možgani pridobivajo informacije iz okolja in iz telesa, ki se nato shranijo kot novo pridobljeno znanje. Ko otrok prvič hodi po stopnicah navzdol, mora pred vsakim gibom zelo pazljivo uporabljati vid, roke in noge. To pomeni, da mora poleg gibanja vključiti tudi svoja čutila (npr. oceniti razdaljo in globino do naslednje stopnice, uporabiti dovolj moči za naslednji korak, če izgubi ravnotežje se mora pravočasno ujeti za ograjo ipd.). Motorični (gibalni) in senzorični (zaznavni) sistem sta torej tesno povezana. Senzorični (zaznavni) sistem sestavlja 7 čutil – vid, sluh, vonj, okus, dotik, proprioceptivni in vestibularni sistem. Vestibularni sistem vključuje gibanje in ravnotežje, daje nam informacije o tem kje se nahaja naša glava, glede na preostalo telo, in nam s tem omogoča občutek za gravitacijo, ustrezen mišični tonus, stabilizacijo vidnega polja, obojestransko koordinacijo in ne nazadnje pokončno držo, ko sedimo, stojimo, hodimo, plešemo, skratka pri vseh aktivnostih. Proprioceptivni sistem pa nam omogoča zavedanje lastnega telesa in nam pove, kje se nahajajo določeni deli telesa, glede na preostale v prostoru med gibanjem ter koliko moči moramo uporabiti pri določenih aktivnostih. Daje nam občutek za smer gibanja, obseg gibov in hitrost, vpliva pa prav tako na telesno shemo, ravnotežje in motorično koordinacijo.

 

V možganih torej poteka zelo pomemben in kompleksen nevrološki proces, ki najprej omogoči zaznavanje vsakega občutenja/izkušnje/dražljaja preko čutil, nato to zaznavo po živčnih poteh prenese do možganov, jo sprejme in smiselno pretvori  v centralnem živčnem sistemu, da lahko sproži reakcijo oziroma odgovor nanjo (gibanje ali vedenje). Če se otrok na primer prvič z roko dotakne vroče plošče na štedilniku, bodo možgani to novo izkušnjo oziroma občutenje najprej zaznali (preko receptorjev za toploto v koži) kot nekaj vročega, to informacijo predelali in telesu poslali signal za umik roke. To izkušnjo bodo na koncu zabeležili kot neprijeten dogodek oziroma jo shranili v spomin.

 

V primeru, da se na katerem koli delu tega procesa (zaznavanje občutenja preko čutil, prevajanje dražljaja do možganov, prepoznavanje, uravnavanje in usmerjanje dražljaja ali predelave dražljaja v možganih) pojavijo težave, se lahko pri otroku razvijejo motnje v senzornem sistemu, imenovana senzorno integracijska motnja. Motnja se lahko kaže v različnih oblikah občutljivosti in odzivnosti (pasivnost/hiperaktivnost, čustvene in socialne težave), v slabši spretnosti otroka (groba motorika, fina motorika, rokovanje s predmeti, zapenjanje gumbov, vezanje vezalk) in preobčutljivosti ali zmanjšani občutljivosti na določene dražljaje (otroka moti ali le ta išče določene dražljaje, kot so: zvok, svetlobo, vonj, dotik, hrano,…).  Otrok na primer ne sodeluje pri skupinskih igrah, se boji višine, ne mara guganja, vrtenja ali spuščanja po toboganu ali pa je situacija obratna, pri čem otrok te dražljaje išče pretirano – je nenehno v gibanju, ima težave s pozornostjo, organizacijo, koncentracijo, motoričnim  planiranjem, lahko v določenih trenutkih postane celo nehoteno grob in agresiven. Otrok se lahko slabše odziva na bolečino in temperaturo, se zaletava v ljudi, žveči in grize predmete ali pa ima težave pri sedenju ipd.

 

Takšen otrok je veliko v frustraciji, saj po nepotrebnem ves čas porablja ogromno energije za izvedbo marsikatere vsakodnevne aktivnosti, ki je marsikomu povsem samoumevna in enostavna oziroma avtomatična. Tako je pri otrocih moč opaziti tudi fizične kazalnike, kot so znižan mišični tonus, slabo držo, utrujenost, zapozneli govorni in jezikovni razvoj, slaba fina in groba motorika, specifične učne težave, nadalje najstniške težave ali vedenjske in socialne težave. Ti otroci so velikokrat označeni za lene in nevzgojene, pretirano živahne ali le za nenavadne.

Če pri otroku opazimo motnje v senzornem sistemu, mu lahko pomagamo s Senzorno integracijo. Senzorna integracija je oblika terapije pri kateri posredno preko vseh 7 čutil (vid, sluh, vonj, okus, dotik, propriocepcija in vestibularni sistem) vplivamo na celoten nevrološki proces. Otroka v smeri regulacije izpostavimo različnim čutnim dražljajem, ki neposredno vplivajo na reorganizacijo centralnega živčnega sistema. To pomeni, da pomagamo ustvariti nove živčne poti v možganih in s tem vplivamo na boljšo obdelavo vseh pomembnih dražljajev. Terapija senzorne integracije izboljša funkcionalne sposobnosti in prilagodi vedenje otroka, mu omogoči ustrezno samopodobo, uspeh v različnih življenjskih izzivih, s tem pa tudi normalno otroško doživljanje vseh potrebnih izkušenj, ki so pomembne za nadaljnji psihofizični in intelektualni razvoj.

 

Viš.pred.Patricija Goubar

MOTNJE SENZORNE INTEGRACIJE

 Kadar možgani nepravilno ali neučinkovito predelujejo informacije, sprejete in zaznane preko čutil, govorimo o Motnji senzorne integracije.

Ti otroci lahko iščejo ali se izogibajo določenim dražljajem, senzornim izkušnjam, v katere vključujemo gibanje, vid, dotik, zvok,… ali so lahko posledično nerodni, nespretni, imajo težave na področju fine in grobe motorike, težave pri učenju, tudi pri osvajanju novih motoričnih nalog.

Otrok lahko omenjeni neuspeh kompenzira s slabim vedenjem, ali pa se izogiba vrstnikom, zavrača sodelovanje pri različnih aktivnostih v šoli, vrtcu, doma. Otroci so različni in se tudi drugače odzovejo na različne dražljaje.

Otroci z motnjo senzorne integracije se soočijo z velikim naporom za izvršbo vsakodnevnih aktivnosti, medtem ko so le te otrokom, ki težav na področju senzorne integracije nimajo, povsem samoumevne in avtomatično izvedljive. 

ZNAKI motnje senzorne integracije

Nekaj primerov kdaj elementi motorike in senzorike ne funkcionirajo:

  • zaostanek na motoričnem področju,
  • motnje mišičnega tonusa,
  • specifične učne težave,
  • motnje govora,
  • motnje branja in pisanja,
  • motnje pozornosti, koncentracije,
  • hiperaktivnost, hipoaktivnost,
  • slaba organizacija,
  • vedenjske in čustvene težave,
  • težave pri sledenju navodil in
  • težave v dnevnih aktivnostih
  • impulzivnost,…

Otrok lahko ima katero od navedenih težav:

  • Preveč ali premalo odziven na dotik, gibanje, svetlobo, zvoke, …
  • Iskalec določenih dražljajev (gibanja, žveči oblačila/igrače, dajanje prstov v usta, dotikanja vseh površin in predmetov,..)
  • Hiperaktiven (nenehno v gibanju, nemir pri sedenju, …), ali hipoaktiven (izogibanje gibanju)
  • Slab mišični tonus, slaba mišična moč in vzdržljivost, slaba drža, …
  • Pozen ali slab razvoj grobih motoričnih sposobnosti (ravnotežje, koordinacija – spretnost, zavedanje telesa, …), s težavo uporablja obe roki ali nogi hkrati (izogibanje določenim aktivnostim)
  • Pozen ali slab razvoj fine motorike (grafomotorika, drža pisala)
  • Slaba pozornost in koncentracija, hitro prehajanje med aktivnostmi
  • Učne težave (branje, pisanje, prepisovanje, sklepanje in računanje,…)
  • Slab razvoj kognitivnih sposobnosti (razumevanje, sklepanje, hitrost obdelave podatkov, spomin,..), pomanjkanje idej, nesmiselnost iger,…
  • Neorganiziranost, nezrele socialne veščine, impulzivnost, slabša samo-kontrola, samo-regulacija, velikokrat nizka samopodoba

KAKO PREPOZNATI SENZORNE TEŽAVE PRI OTROKU ?

Značilnosti SS

Individualna terapija – namen in cilji

Predšolsko obdobje je zelo pomembno za otrokov razvoj. V tem času zamujeno, je pozneje težko nadomestljivo oziroma je potrebno veliko več truda in volje, da pridemo do enakih ciljev.

Ko elementi motorike in senzorike ne funkcionirajo, otrok občuti stres. Lahko je stresno že samo vzdrževanje ravnotežja pri sedenju na stolu, pri oblačenju ali pri uživanju hrane. Otrok se teh težav zaveda in postaja obremenjen zaradi spodrsljajev pri nalogah, kjer vrstniki funkcionirajo brez težav. Ti otroci začnejo odklanjat in se izogibat senzornim in motoričnim aktivnostim.

Komu terapijo priporočamo?

 Individualne obravnave se prilagodijo posameznemu otroku. Zelo priporočljive so za otroke, ki:

– izkazujejo odklone na senzornem in motoričnem sistemu,

– za otroke s posebnimi potrebami, motnjo avtističnega spektra ali drugimi sindromi, kateri rezultirajo k težavam na posameznih področjih učenja in vedenja,

– otrokom, pri katerih želimo spodbuditi senzorno motorični razvoj in prispevati k učinkovitejšemu izvajanju dnevnih, motoričnih in miselnih aktivnosti.

POTEK INDIVIDUALNE OBRAVNAVE

Zdravljenje oziroma senzorno integracijsko terapijo lahko v Sloveniji, kot v tujini, izvajajo le fizioterapevti in delovni terapevti z opravljenim specialnim podiplomskim izobraževanjem in nazivom terapevt senzorne integracije po dr.Ayres.

Senzorna integracija je oblika terapije pri kateri posredno preko vseh čutil vplivamo na celoten nevrološki proces. Otroka v smeri regulacije izpostavimo čutnim dražljajem, ki neposredno vplivajo na reorganizacijo centralnega živčnega sistema, z namenom ustvarjanja novih živčnih poti v možganih. S tem vplivamo na boljšo obdelavo vseh pomembnih dražljajev, izboljšamo funkcionalne sposobnosti in vedenje otroka, kar mu omogoči ustrezno samopodobo, uspeh v različnih življenjskih izzivih, s tem pa tudi normalno otroško doživljanje vseh potrebnih izkušenj, pomembnih za nadaljnji psihofizični in intelektualni razvoj.

NAŠI PROJEKTI IN GALERIJA

Play Video