Kaj je Fibromialgija?

Kaj je Fibromialgija in kako pogost je sindrom fibromialgije?

Sindrom fibromialgija (SFM) je pogost kronično bolečinski sindrom, za katerega je značilna nepojasnjena idiopatska, razširjena bolečina. Patofiziološki mehanizem SFM je povezan z disfunkcijo centralnega in perifernega živčnega sistema. Prizadene približno 2% odrasle populacije v Združenih državah Amerike in drugih regijah sveta, kjer se SFM proučuje. Več kot 90% obolelih predstavlja ženska populacija. Razširjenost v določenih regijah ni ugotovljena, nanjo pa lahko vplivajo razlike v kulturnih normah glede opredelitve  kroničnih bolečinskih stanj.

Znaki in simptomi Fibromialgije

Temeljna značilnost SFM je kronična in razširjena bolečina mišično kostnega sistema, katera traja najmanj tri mesece, vendar se ob tem kažejo tudi številni drugi simptomi kot so:

• motnje spanja,
• kronična utrujenost,
• razdražljivim črevesjem in mehurjem,
• kroničnim glavobolom,
• motnjami vida,
• spominskimi motnjami in motnjami koncentracije
• ter motnjami razpoloženja.

Glavni znaki

Najpogosteje se pojavlja:

• bolečina v vratu,
• ramenskem in medeničnem obroču,
• zgornjem delu prsnega koša,
• v področju komolcev in v področju kolen.

Bolečina je lahko različne intenzitete, lahko je izčrpavajoča, lahko je zbadajoča in pekoča, a da govorimo o sindromu fibromialgije, mora kot navedeno, trajati daljši čas od treh mesecev in vedno izžarevati tudi v okolico bolečega mesta. Bolniki velikokrat bolečino opisujejo kot močnejša in izrazitejšo od bolečine, ki je prisotna pri vnetju sklepa pri pacientih z revmatoidnim artritisom.

Pogosti spremljajoči znaki

Značilna spremljajoča simptomatika, ki sodi v okvirje sindroma so tudi izrazita:

• utrujenost,
• jutranja okorelost
• in slab spanec.

Kar več kot četrtina pacientov ob vseh navedenih tipičnih znakih navaja še veliko subjektivnih občutkov, kot so:

• občutki mravljinčenja,
• kronični glavobol,
• občutek otekanja okončin,
• motnje spomina in koncentracije,
• pogostejše odvajanje seča (tudi uhajanje urina – urinska inkontinenca) in pogostejše odvajanje blata (sindrom vzdraženega črevesja ali neurejena, nestanovitna prebava – zaprtje/driska),
• razne trebušne bolečine in kožne težave oziroma srbež.

Poleg že naštete mase simptomov pa se bolniki s sindromom fibromialgije pogosto srečujejo tudi s:

• težavami s sluhom,
• povečano občutljivostjo na stres,
• tako psihični kot fizični,
• povečano občutljivostjo kože in na temperaturne spremembe,
• pogosto prisoten strah iz neznanega razloga  oziroma tesnoba,
• včasih tudi težave v čeljustnem sklepu.

Kaj poslabša in kaj izboljša simptome fibromialgije?

Skupna značilnost vseh bolnikov je utrujenost podnevi, slaba mišična vzdržljivost in zmanjšana aerobna kapaciteta. Pogosto se vsem simptomi poslabšajo ob mrazu, zato so zimski in jesenski meseci značilni za zagone bolezni, prav tako pa se simptomatika pogosto poslabša ob stresu, telesni aktivnosti in navadno vedno izboljša ob toploti, s počitkom in redni telesni zmerni dejavnosti, ki mora biti skrbno načrtovana, da ne botruje k poslabšanju počutja.

Kako prepoznamo sindrom fibromialgije? Kako postavijo diagnozo sindroma fibromialgije?

Prve opredelitve fibromialgije

Dolga leta fibromialgija ni bila pravilno opredeljena in ustrezno obravnavana, čeprav je govora o stari bolezni, ki je po večini veljala za čustveno in psihosomatsko motnjo oziroma za posebno obliko depresije. Sprva so jo klasificirali kot fibrositis sindrom. Šele po objavi prvih raziskav in prvemu pozivu k postavitvi diagnostičnih kriterijev je raziskovanje fibromialgije pridobilo visok interes, saj je izzvalo kar več kot šestdeset  študij, katere so povečale stopnjo kliničnega sprejemanja in potrjevanja

Prvi kriteriji za postavitev diagnoze fibromialgije

Leta 1987 je Ameriško zdravniško združenje (American Medical Association, AMA) SFM  imenovalo za samostojno obliko obolenja, ne glede na dejstvo, da so mednarodna diagnostična merila sprejeli šele leta 1990 na Ameriški akademiji za revmatologijo (American College of Rheumatology, ACR) Svetovna zdravstvena organizacija je SFM potrdila kot samostojno obliko obolenja leta 1993 Klinična merila za postavitev diagnoze so sprva temeljila na definiranju števila na pritisk pozitivnih bolečih točk na mišicah in mišično skeletnih narastiščih, kjer se lahko že z nežnim dotikom izzove močan bolečinski odziv.

Za klinično diagnozo naj bi bilo občutljivih enajst od osemnajstih točk, ob prisotnosti bolečine v trajanju najmanj tri mesece ter prisotnih motnjah spanja.

Sodobni kriteriji za diagnozo fibromialgije

Desetletje kasneje se je izkazalo, da merila za klinično diagnostiko iz leta 1990 niso več optimalna, zato so jih na ACR leta 2010 popolnoma spremenili. Nova diagnostična merila so sprejeli številni revmatologi. kot veljavne kriterije za določanje diagnostike SFM Nova merila strokovnjaki ocenjujejo za bistveno uporabnejša, saj omogočajo lažjo in objektivnejšo diagnostiko z opustitvijo ugotavljanja na pritisk bolečih točk, ki so velikokrat temeljila na subjektivnem ocenjevanju. K novim merilom so se dodali kriteriji za oceno razširjenosti bolečine, resnosti simptomov in številnih ostalih bolezenskih znakov. Prednost predstavlja tudi možnost spremljanja poteka bolezni, predvsem njene variabilnosti simptomatike. Strokovnjaki ugotavljajo, da je po novih merilih zanesljivost postavljene diagnoze izjemno visoka, saj zajema kar 88.1% Diagnostična merila pripomorejo k razumevanju te populacije bolnikov in obenem večdimenzionalne narave tega sindroma.

Zdravljenje sindroma fibromialgije

Za fibromialgijo ne poznamo zdravila, vendar je simptome mogoče obvladati s kombinacijo različnih fizioterapevtskih postopkov. Rezultati številnih raziskav, s katerimi so ugotavljali primerljivost učinkov različnih pristopov na zmanjšanje simptomatike bolečine na daljši rok, sougotovili izjemno pozitivni vpliv različnih oblik zmerne, postopne in predvsem redne aerobne vadbe pri zdravljenju fibromialgije. Rezultati so pokazali, da lahko redna telesna vadba učinkovito vpliva ne le na zmanjšanje simptomov fibromialgije, izboljša tudi telesno pripravljenost, kakovost spanca ter splošno in psihično počutje bolnikov. Če vadba vključuje tudi krepitev mišic in raztezne vaje, lahko izboljša tudi mišično moč in gibljivost v enaki meri, kot pri zdravih osebah.

Priporočila fizioterapevtov

Po priporočilu fizioterapevtov naj bolniki, z močno izraženim bolečinskim sindromom in slabo telesno pripravljenostjo, začnejo z vadbo postopoma, z največ petimi minutami vaj na dan, nato pa čas podaljšujejo na tri do štiri dni za minuto.

Cilj je vadba, ki jo opravljajo tri- do štirikrat na teden v skupnem trajanju od 30 do 40 minut s 60-70% frekvenco maksimalnega srčnega utripa glede na starost. Za začetek je hoja najbolj primerna aerobna vadba, ki je najbolj dostopna za vsakogar in možna vsak dan, hkrati pa je tudi najbolj fiziološko gibanje, ki izboljšuje splošno kondicijo in krepi več mišičnih skupin hkrati. Sprva so priporočljivi le kratki sprehodi za 5-10 minut, kasneje pa naj bi hoja trajala vsaj 15-20 minut vsak dan. Sčasoma pa se lahko bolnik udeleži tudi drugih oblik aerobne vadbe, kot so plavanje, kolesarjenje, hitra hoja, ples, različne oblike vadb. Program telesne vadbe mora vsebovati vaje za dobro držo, raztezanje, aerobno vadbo in ponavljalne vaje za moč z nizko stopnjo intenzitete. Pomembno je, da je pri vadbi velik poudarek na krepitvi šibkih trebušnih in hrbtnih mišic, za kar so najbolj primerne izometrične vaje z manjšim številom ponovitev, ter dihalne vaje, saj je za bolnike s SFM značilno, da dihajo le z zgornjim delom pljuč, pri čemer uporabljajo le pomožne dihalne mišice, njihovo telo pa je še bolj v stresu in napeto. Obenem pa morajo biti bolniki izredno pazljivi pri opravljanju dnevnih opravil, pri čemer je glavnega pomena, da pazijo na pravilno držo.

Kdaj pričakujemo izboljšanje simptomov po redni vadbi?

Izboljšanje nastopi postopno (a dolgoročno), po več mesečni telesni vadbi in sicer v 3-6 mesecih. Vmesna poslabšanja osebe ne smejo prestrašiti in odvrniti od nadaljevanja samozdravljenja. Zato je pomembno, da se z vadbo prične postopoma, da je vadba ustrezno izbrana, ne pretirana in izvajana s predhodno ogretimi mišicami, kajti v nasprotnem primeru ima lahko vadba nasprotni učinek in simptome še poslabša.

Kaj povzroči nastanek fibromialgije?

Čeprav etiologija SFM ni popolnoma razjasnjena, se domneva, da sindrom izhaja iz vpliva različnih dejavnikov, kot so:

• genetska povezanost,
• stres,
• kronična obolenja in različna bolečinska stanja,
• virusne infekcije,

katera so pri nekaterih, vendar ne pri vseh bolnikih, v povezavi z različnimi motnjami v delovanju živčnega sistema. Nemalokrat je v sodobnem času zaslediti, da je pojavnost sindroma fibromialgije izjemno narastla posledično zaradi povišanega števila prebolelih ljudi z virusno infekcijo s koronavirusom – Covid 19, ki lahko povzroči zagon bolezni. Zaradi dejstva soočanja z novim virusom in temu primerno možnostjo raziskovanja njegovih posledic ob okužbi se nemalokrat zgodi, da se pri pacientih opredeli tako imenovani post-covidni sindrom, medtem ko praviloma lahko dejansko nosi značilnosti sindroma fibromialgije.

Pomembna izhodišča novih odkritij značilnosti sindroma in njegovega primarnega izvora nastanka!

S sodobnimi raziskavami je združujoče predvidevanje pomembnih raziskovalcev, da sindrom fibromialgije (SFM) izhaja iz občutljivosti centralnega živčnega sistema, kar povsem spremeni pogled na njegov nastanek. To bi pomenilo, da je fibromilagija nevrološko obolenje in ne revmatološko, kamor trenutno sodi po medicinski klasifikaciji.

Namreč, nedavne raziskave so izpostavile številne možnosti podlag nevrofizioloških motenj, ki temeljijo predvsem na nižjem pragu tolerance za občutenje bolečine ali prekomerne občutljivosti na različnih senzornih sistemih (čutilih) pri obolelih s fibromialgijo, v primerjavi s pacienti, ki za omenjenim sindromom ne obolevajo Povečana občutljivost na omenjene (somatosenzorične) dražljaje je povezana z razlikami v možganski aktivnosti pri bolnikih s SFM, v primerjavi z zdravo populacijo, merjeno s slikanjem z magnetno resonanco (MR) in elektroencefalografsko mišično aktivnostjo (EEG).

Motnja senzorne integracije močno povezana s simptomi fibromialgije

Ključna ugotovitev številnih raziskovalcev je visok delež prisotnosti motnje senzorne integracije pri osebah s SFM. Pri SFM naj bi bila pomembna predvsem motnja na področju senzorne modulacije (občutenja dražljaja, ki prihaja skozi naša čutila), ki zajema težave pri vsakodnevnem funkcioniranju bolnika, saj se bolnik prekomerno odziva na določene dražljaje.

Kako se izraža motnja senzorne integracije pri pacientih s Fibromialgijo?

Izkazuje se kot pretirana občutljivost na dražljaje ali hipersenzibilnost ter pogostokrat kot umik dražljajem. Senzorno modulacijska motnja pri SFM se izraža skozi znižan prag zaznavanja nelagodja ali bolečine zaradi somatskih dražljajev, kot so pritisk, električni dražljaji in termični dražljaji. Ti bolniki običajno poročajo o nelagodju ali o bolečini pri nižji stopnji intezitete dražljaja v primerjavi z zdravimi osebami. Delež pacientov s SFM je poročal neugodje tudi pri izpostavljenosti nesomatskim dražljajem, kot je zvok. Ker optimalna senzorna modulacija pomeni sposobnost reguliranja senzornih dražljajev za ustrezno odzivanje na senzorno okolje in s tem dobro počutje posameznika, poleg že prisotne večdimenzionalne simptomatike SFM, zagotovo pomeni pri pacientih s SFM dodaten vpliv na njihovo kakovost življenja skozi vsakodnevno funkcioniranje v delovnem, družbenem ali domačem okolju in k ustvarjanju dodatnega vira stresa, tesnobe ter utrujenosti.

Zdravljenje Fibromialgije iz pogleda sodobnih pristopov

Glede na neznano etiologijo in široko dimenzionalno problematiko SFM, so za zdravljenje uporabljeni številni medicinski postopki in pristopi, vključno z medikamentoznim zdravljenjem (zdravila), ki pogosto zajema predvsem:

• antidepresive,
• opioide,
• nesteroidna protivnetna zdravila,
• pomirjevala ali antidepresive,
• mišične relaksante in antiepileptike.

V pomoč so lahko tudi nefarmacevtski načini zdravljenja, kognitivno vedenjsko terapija, največji poudarek pa naj bi vključeval redno gibanje in sodobno fizioterapijo, ki vključuje uporabo primernih tehnologij in manualne terapije. Ni vsaka fizioterapija ustrezna za bolnika s SFM, le ta mora biti skrbno načrtovana in individualizirana.

Naša priporočila

Fizioterapijo in senzorno integracijo v našem Centru Reha Medical nemalokrat kombiniramo tudi s preostalimi metodami, v kolikor izkazujejo vidik doseganja hitrejših rezultatov, ali so le te potrebne za obvladovanje spremljajočih simptomov (tesnoba,..). Te so:

• MNRI taktilna integracija 
• Bownova terapija
• Nevrofizioterapija

Za nekatere od teh pristopov je bilo ugotovljeno, da imajo nedvoumne koristi v izboljšanju počutja in regulaciji bolečine ter ostale simptomatike pri osebah s SFM. Vendar pa je zanimanje v iskanju najoptimalnejših pristopov zdravljenja, brez stranskih učinkov le tega, vedno večje, saj se razvijajo vedno novejši in bolj učinkoviti načini zdravljenja na podlagi zmožnosti natančnega merjenja učinka.

Večplastnost SFM kaže na to, da so za dosego optimalnih rezultatov zdravljenja pri bolnikih s sindromom fibromialgije potrebni večmodalni individualni programi ocene in zdravljenja. Poleg že uveljavljene terapije se tako na podlagi številnih sodobnih ugotovitev ob raziskovanju SFM porajajo predlogi tudi o vključevanju terapij Senzorne integracije, s ciljem vplivati na sposobnost sprejemanja senzornih dražljajev ter odzivanja nanje, ob tem pa izboljševati kakovost vsakodnevnega funkcioniranja in življenja oseb s SFM.

Več o SFM

Fibromialgija (Mayo Clinic)