Velika tegoba staršev so prehranjevalne navade otrok. Od zavračanja hrane, senzorne preobčutljivosti, odpora do določenih struktur ali okusov, do intoleranc na določeno prehrano. Te težave lahko vplivajo na otrokovo rast, razvoj in dobro počutje.
Pri težavah s hranjenjem je treba izpostaviti, da vzrok pogosto tiči drugje, kot v sami »izbirčnosti«. Upoštevati je potrebno čustveno-vedenjske vzorce, senzorno integracijske težave, razvojne probleme ter oralno-motorični sistem.
Glavni cilji, katere si zastavimo pri otrocih s prehranjevalnimi težavami, vključujejo:
• povečati vnos hrane in seznama živil, ki jih otrok uživa,
• zmanjšati senzorno občutljivost na teksture, okuse ali izgled hrane,
• regulirati čustvene odzive pri hranjenju,
• regulirati vedenjske odklone pri hranjenju,
• izboljšati motorično planiranje, ki vpliva na potek hranjenja,
• izboljšati oralno-motorične spretnosti.
Kako vpliva senzorna integracija na težave s hranjenjem?
Senzorna integracija igra ključno vlogo pri hranjenju. Težave z zaznavanjem in obdelavo senzornih dražljajev lahko vodijo do zavračanja hrane, selektivnega hranjenja ali motenj hranjenja. S prilagoditvijo okolja, senzorno igro in postopnim uvajanjem novih dražljajev, lahko otroku pomagamo pri razvoju pozitivnih izkušenj s hranjenjem in izboljšanjem obdelave senzornih informacij.
Senzorna integracija je sposobnost možganov, da zbirajo, obdelujejo in smiselno organizirajo senzorne informacije, ki prihajajo iz okolja ter lastnega telesa.
Težave s senzorno integracijo, lahko vplivajo na hranjenje na več načinov:
1. Senzorna preobčutljivost:
• gustatorni ali okušalni sistem (zmotijo jih določene teksture hrane, intenziven okus, temperatura hrane),
• taktilni sistem (preobčutljivost na določene teksture, nelagodje ob dotiku hrane, dotiku hrane z ustnicami,…),
• vizualni sistem (preferirajo določeno barvo hrane, obliko hrane, ali jih že ob pogledu na samo hrano sili na bruhanje ali imajo čustven odziv),
• slušni sistem (zmotijo jih zvoki žvečenja, zvoki pri uporabi pribora,…),
• olfaktorni oziroma vonjalni sistem (preobčutljivost na določene vonje hrane).
2. Težave z vestibularnim sistemom:
• ustrezna drža in posturalna kontrola vplivata na položaj za mizo in posledično hranjenje,
• koordinacija rok, ust lahko pomembno vpliva na ustrezno prehranjevanje,
• nezmožnost prečkanja medialne sredine lahko vpliva na težave s poseganjem po hrani,
• potreba po gibanju lahko vodi v čustveno-vedenjske izbruhe pri hranjenju za mizo, ko je to otrokom onemogočeno.
3. Težave s proprioceptivnim sistemom:
• zmanjšan občutek za fizično silo, lahko oteži uporabo pribora,
• iskanje proprioceptivnih dražljajev povzroča motorični nemir za mizo,
• težave s premikanjem žlice/vilice,
• ne zadenejo ust pri hranjenju z žlico/vilico,
• nimajo občutka, koliko hrane dati v usta,…
4. Interoceptorji
• interoceptorji nam povejo, kaj se dogaja »znotraj« našega telesa, torej nam dajejo občutek sitosti, lahkote, slabosti, bolečine v trebuhu,…pri težavah z interocepcijo nam lahko ta občutek daje napačno sliko.
5. Senzorna hiposenzitivnost
Otroci, ki so iskalci senzornih dražljajev, poleg pogoste potrebe po gibanju, preferirajo še:
• močnejše okuse,
• hrustljavo hrano,
• so prehitri pri hranjenju,
• hrane pogosto ne prežvečijo dobro ali
• neustrezno zaznavajo količino hrane v ustih.
6. Težave z motoričnim planiranjem
• Pri senzornih težavah se pogosto pojavljajo tudi težave z motoričnim planiranjem, kar vpliva na oralno-motorične sposobnosti. To oteži usklajeno gibanje jezika, čeljusti, ustnic, rok med hranjenjem.
Kako poteka hranjenje?
Hranjenje je kompleksen proces, ki vključuje tako senzorične, kot tudi oralno-motorične komponente, pri čemer sodelujejo številni organi in sistemi. Ta proces je pomemben za zagotavljanje prehrane in energije, hkrati pa je tesno povezan s senzoričnimi dražljaji ter usklajenim delovanjem mišic in živčnega sistema.
Vir: https://www.mychildwillthrive.com/poor-digestion-sabotaging-diet-efforts-child/
Da je hranjenje uspešno, morajo biti zagotovljene določene senzorične, motorične in nevrološke komponente.
Že predno hrana preide v ustno votlino, se začne postopek hranjenja pri otrocih.
- Kako hrana izgleda?
- Kakšna je tekstura na dotik?
- Kako se otrok počuti v tistem trenutku?
- Kako uporabiti pribor?
- Nesti hrano k ustom?
- Kakšno je okolje, v katerem poteka hranjenje?
Vse to so vprašanja, ki si jih je potrebno zastaviti, kadar se pojavljajo težave s hranjenjem. Že to lahko vpliva na proces hranjenja.
Ko hrana enkrat preide do ustne votline, pa mora skozi številne procese. V ustni votlini sodelujejo jezik (premikanje, oblikovanje hrane, zaznava okusa), zobje (mletje hrane) ter lica in mehko nebo (podpora pri požiranju in držanju hrane v ustih). Hrana potuje nato skozi žrelo in požiralnik do želodca, dalje potem do črevesja, kjer se hrana predela in kjer poteka absorpcija hranil.
Pri tem morajo sodelovati še:
- možgani in živčevje,
- ter mišično-skeletni sistem, ki zagotavljajo stabilnost trupa,
- gibanje,
- prijem hrane,
- nošenje hrane k ustom,
- požiranje in tako dalje.
Če povzamemo, je za postopek prehranjevanja potrebno zagotoviti več komponent in moramo pri težavah s hranjenjem gledati širšo sliko.
Katere motnje pri hranjenju lahko povezujemo s senzorno integracijo?
Težave s senzorno integracijo lahko povzročajo številne motnje hranjenja, kot so:
• senzorna preobčutljivost (zavračanje hrane zaradi izgleda, okusa, teksture ali vonja),
• motorični nemir in posledično oteženo sedenje za mizo, hitenje pri hranjenju, čustven izbruh med procesom hranjenja,
• oralno-motorične težave (težave s požiranjem, žvečenjem, premikanjem hrane v ustih),
• težave s koordinacijo in bilateralno koordinacijo (usklajena uporaba rok in ust pri hranjenju),
• težave s pokončno držo med hranjenjem,
• težave z motoričnim planiranjem in mnoge druge.
Pogosto se z motnjami hranjenja srečujejo otroci, ki so prezgodaj rojeni ali imajo presnovne ali gastrointestinalne motnje. Pogosteje opazimo te težave tudi pri nekaterih nevrološko-razvojnih motnjah, kot so avtizem, motnja pozornosti in hiperaktivnosti, downov sindrom, cerebralna paraliza ter številni drugi sindromi ali motnje. Prav tako lahko na motnje hranjenja vpliva dolgotrajna hospitalizacija ali slabe izkušnje iz preteklosti, kar je predvsem čustveno pogojeno.
Zakaj moramo pri težavah s hranjenjem razmišljati tudi o čustvih?
Hranjenje je za vsakega otroka močno povezano s čustvi. Čustva tesno povezujejo fiziološke procese, vedenjske vzorce in socialne interakcije. Zavedati se moramo, da hranjenje ni zgolj biološka potreba, temveč tudi socialno in čustveno doživetje, ki ga lahko pozitivna ali negativna čustva močno spremenijo.
Potrebno je vzpostaviti pozitiven odnos s hrano in hkrati s staršem/skrbnikom, ki je udeležen pri procesu hranjenja. Čustvena disregulacija otroka, vpliva na njegov fokus za mizo, stanje, vedenje in iskanje senzornih dražljajev.
Pozitivna čustva:
• spodbujajo apetit,
• ustvarjajo prijetno in mirno okolje,
• zadovoljijo senzorne potrebe,
• dajejo motivacijo,
• zagotavljajo večjo socialno povezanost.
Negativna čustva:
• zmanjšujejo apetit,
• zavračajo hrano,
• lahko povzročajo prenajedanje ali čustveno hranjenje,
• povzročajo stres,
• težijo k samoregulaciji in iskanju senzornih dražljajev.
Vir: https://www.njfamily.com/mom-my-food-is-touching/
Kako vpliva slabo motorično planiranje hranjenje?
Motorično planiranje je pogoj za izvrševanje motoričnih aktivnosti otrok. Poleg vključevanja kognicije in razmišljanja, je potrebno to dejavnost tudi kvalitetno izvršiti in načrtovati zaporedje dejanj.
V primeru težav z načrtovanjem ideje, slabo izvedbo le-te ali nesmiselnim načrtovanjem korakov pogosto govorimo o težavah pri motoričnem planiranju.
Na kakšen način se lahko to kaže pri hranjenju?
Težave se pojavljajo pri:
• uporabi pribora,
• žvečenju, grizenju, mletju hrane,
• količini uporabljene hrane za »en« grižljaj,
• pitju po slamici,
• smiselni uporabi rok,
• neodvisnosti otroka,
• čustveni regulaciji.
Kako izboljšati rutino hranjenja?
V primeru težav s hranjenjem pri otrocih, si je potrebno pred samim hranjenjem postaviti nekaj ključnih vprašanj:
• Kakšna je zgodovina hranjenja otroka?
• Kako izgleda običajen obrok?
• Koliko hrane zaužije?
• Kakšne so njegove senzorne potrebe?
• Kakšno je okolje v katerem hranjenje poteka?
• Ali je otrok čustveno stabilen v tem trenutku?
• Kakšna je njegova drža in položaj za mizo?
Vedno je potrebno gledati celostni profil otroka. Potrebno se je zavedati, da se rutina hranjenja začne že pred samim dogodkom.
Otroku, ki je senzorni iskalec je dobro zagotoviti dovolj dražljajev, da bodo možgančki »nahranjeni«. Med hranjenjem imajo pogosto rajši hrano, ki hrusta. Lahko poskusimo s hrano, ki je bolj bogata na okusih, kot recimo rahlo pekoča ali kiselkasta hrana. Med hranjenjem jih lahko zamotimo s senzornimi igračami ter vključujemo bolj aromatična živila z bogatimi vonji.
Spet drug otrok, ki se določenim dražljajem izogiba, potrebuje, da se mu te dražljaje predstavi na drugačen, igriv način. Recimo, otroku, ki zavrača hrano in je neješč lahko košček zelenjave predstavimo na način, da si predstavljamo, da je letalo, ki leti in potem pristane v ustih. Vzemimo si čas za hranjenje, bodimo mirni in potrpežljivi.
Pri vseh otrocih, ki imajo težave s senzorno integracijo, ki vpliva na prehranjevanje, pa se je potrebno zavedati, da se delo na tem ne začne pri mizi. Otrokov dan naj bo čim bolj senzo-motorično obarvan. Spodbujati je potrebno otrokovo senzorno obdelavo, krepiti domišljijo, motorične spretnosti in samostojnost.
V primeru, da opazimo, da ima otrok precejšnje težave z motoriko, senzoriko, motoričnim načrtovanjem ali dispraksijo, se lahko odločimo za terapijo senzorne integracije.
Strokovnjaki s tega področja oblikujejo individualno prilagojen načrt za otroka, ki vsebuje elemente senzorike, ki jih otrok potrebuje ali zavrača, vpliva na lažje in kvalitetnejše obdelovanje senzornih dražljajev, na izboljšanje grobe in fine motorike in motorično planiranje, kar posledično vpliva tudi na prehranjevanje.
Ocena stanja otroka, prav tako zajema edukacijo staršev o principih in tehnikah za izboljšanje rutine prehranjevanja v domačem okolju, glede na anamnezo stanja. Vsak program terapije mora biti individualno zasnovan, zaradi različnih potreb otroka.
Treba je upoštevati:
• motorične spretnosti,
• obdelavo senzornih informacij,
• raven čustvenega razvoja,
• odnose v domačem okolju,
• fizične in fiziološke vidike in
• okolico med samim hranjenjem.
Zagotovo pa ne smemo pozabiti na čustven vidik, na dobre odnose med otrokom in starši ter pozitivne odnose do hrane. Hranjenje naj bo zabavno, interaktivno in igrivo. Skupaj z otroci raziskujmo hrano, uporabljajmo vse naše čute. Komunicirajmo z otroci o hrani, o barvi, vonju, teksturi, naj nas ne bo strah umazati ali se popackati.
Primimo hrano z rokami, vzemimo majhen grižljaj, pokažimo otroku kako je dobra in ga spodbudimo, da jo poskusi še on. Če ne želi poskusiti, poskusimo dalje z igro. Lahko da v usta in pljuni ven, samo da občuti teksturo, okus. Morda naslednjič že malo grize in pljuni ven. Ne silimo otroka ali tlačimo hrane v usta, saj s tem izzovemo negativna čustva, nezaupanje in odpor do hrane.
Kakšne so strategije za lažje hranjenje?
Strategije za lažje hranjenje so namenjene izboljšanju otrokovega odnosa do hrane, odpravljanju stresnih situacij za otroka in starše in spodbujanju pozitivnih izkušenj s hranjenjem. Vključujejo prilagoditve okolja, senzorično podporo, razvoj motorike in socialno čustveno podporo.
• otrok naj ima redne obroke dnevno, torej 3-5 ključnih obrokov,
• otrok naj ne posega po prigrizkih med glavnimi obroki,
• otrokov dan naj bo čimbolj senzo-motorično obarvan,
• pravilen položaj za mizo (opora za stopala, stabilna glava in telo),
• sproščeno okolje, brez motečih dejavnikov (tih, miren prostor, brez ekranov, preveč ljudi ali močne svetlobe),
• senzorične igre (tipanje, vonjanje hrane, oblikovanje hrane z rokami,…),
• oralna stimulacija (vibracijske igračke ali ščetke za usta spodbujajo senzorno stimulacijo in motorično planiranje),
• ponudimo hrano, ki spodbuja žvečenje in stimulacijo proprioceptivnega sistema (korenček, hrustljav kruh, ali gostejšo hrano),
• razvijanje oralno-motoričnih veščin (pihanje balonov/mehurčkov, sesanje po slamici, žvečenje trše hrane),
• uporabimo domišljijo pri kreiranju različnih oblik in barv hrane (oblikujmo zabavne vzorce, uporabimo barvne krožnike),
• vključevanje otroka v pripravo hrane (pomoč pri mešanju, postavljanju na krožnik,…), kar poveča zanimanje za hrano,
• večkratna pohvala otroka in krepitev samozavesti.