Kaj je ADHD ter kako ga obvladati?

10 Najpogostejših vprašanj in kratkih odgovorov o ADHD

• Kaj je ADHD?

ADHD je nevrološka motnja, ki vpliva na pozornost, impulzivnost in hiperaktivnost.

• Kateri so simptomi ADHD pri otrocih in odraslih?

Poleg značilnih simptomov lahko pride tudi do senzoričnih težav, kot so preobčutljivost na hrup, dotik ali svetlobo. Senzorna integracija pomaga otrokom, da bolje obdelajo čutne dražljaje.

• Kako poteka diagnoza ADHD?

Diagnozo ADHD postavijo strokovnjaki s pomočjo vprašalnikov in opazovanja vedenja. Pogosto se dodatno preverjajo senzorne težave, saj so pogoste pri otrocih z ADHD.

• Kaj povzroča ADHD?

ADHD ima več možnih vzrokov, vključno z genetskimi dejavniki in možganskimi nepravilnostmi. Senzorne težave lahko okrepijo simptome ADHD, ker otrok težje obdeluje okoljske dražljaje.

• Je ADHD dedna motnja?

ADHD je pogosto dedna, vendar senzorne težave, ki pogosto spremljajo ADHD, niso vedno povezane z genetskimi vplivi.

• Kako se ADHD zdravi?

Običajno zdravljenje vključuje zdravila in vedenjsko terapijo, vendar lahko senzorna integracija pomembno prispeva k obvladovanju simptomov, saj pomaga otrokom lažje obvladovati svoje telo in okolico.

• Ali ADHD vpliva na šolski uspeh?

ADHD lahko vpliva na koncentracijo, pomnjenje in organizacijo, senzorna integracija pa lahko izboljša sposobnost otroka, da se osredotoči in sodeluje pri učnih aktivnostih.

• Kako ADHD vpliva na socialne odnose?

Otroci z ADHD imajo pogosto težave z navezovanjem stikov zaradi impulzivnosti ali težav z obdelovanjem socialnih signalov. Senzorna integracija lahko pomaga uravnavati vedenje in povečati socialne veščine.

• Ali lahko ADHD izgine z leti?

ADHD običajno traja tudi v odraslost, vendar se lahko simptomi zmanjšajo. Zgodnje obravnavanje senzoričnih težav lahko pomaga pri dolgoročni obvladljivosti motnje.

• Kako lahko starši pomagajo otroku z ADHD?

Struktura, rutina in senzorna integracija so ključnega pomena. Senzorna integracija pomaga otrokom razviti večji občutek za telo, izboljšati pozornost in zmanjšati nemir. Poleg tega starši lahko vzpostavijo redno komunikacijo s strokovnjaki, da zagotovijo prilagoditve v šoli in doma, kar omogoča otroku boljšo prilagoditev in uspeh.

Na kaj vse vpliva ADHD?

ADHD lahko povzroči, da otrok razvije slabo samopodobo, pri čem se zniža tudi socialna – družbena funkcionalna zmogljivost, v kolikor ni ustrezno obravnavan. Skozi odraščanje simptomatika ne izzveni, temveč se stanje nadaljuje, pri čem navadno otroci s starostjo svoje primanjkljaje prikrivajo preko uporabe različnih kompenzacij, da lahko kljub vsemu opravijo zadolžitev ali spretno prikrijejo svoj primanjkljaj. S tem razlogom navadno tudi mladostniki in odrasli z ADHD trpijo za nizko samopodobo, kateri se lahko pridružijo težave v partnerskem odnosu, težave pri doseganju poklicnih in akademskih dosežkov, delovnih uspehov, tudi občutljivost za kritiko in povečana samokritičnost, kar pa verjetno izvira iz kritik, pridobljenih skozi življenje. Ocenjuje se, da je odkritih približno 8,4 % otrok in 2,5 % odraslih z ADHD, vendar statistične analize nakazujejo, da je primerov več, a ostajajo neodkriti kljub vedno sodobnejši diagnostiki. Najpogosteje se najprej odkrije pri šoloobveznih otrocih zaradi povečanih težav pri šolskem delu in oteženemu sledenju učnemu procesu v šoli, tudi doma.

Je ADHD pogostejši pri deklicah ali dečkih?

Ugotavljajo, da je motnja pogostejša pri dečkih (tudi do trikrat). Kritike na račun pogostejših diagnoz pri dečkih kot pri deklicah gredo tudi na račun spoznanja, da je pri dečkih pogostejša hiperaktivnost v primerjavi z izoliranimi motnjami pozornosti (t.i. ADD – attention deficit disorder), ki so bolj značilne za deklice. Slednje pa je težje prepoznati, sploh, če jih otrok zmore dolgo časa prikrivati, po navadi s pomočjo višjih intelektualnih sposobnosti. Pri deklicah oz. na splošno motnje pozornosti po navadi prepoznajo kasneje in so v splošnem manj “moteče” za okolico kot hiperaktivni dečki.  Zato so običajno deklice pogosteje diagnostično spregledane.

Kako se lahko izražajo simptomi pri ADHD?

Simptome ADHD navadno opazimo že v zgodnjem razvojnem obdobju otroka, posebej pa se izrazijo pri vstopu v šolo. Mnogi otroci imajo (že v predšolskem obdobju):

• težave pri mirnem sedenju,
• čakanju na vrsto,
• ohranjanju pozornosti pri igrah ali aktivnostih,
• pogostejši nemirnosti in impulzivnem ravnanju. 

Njihova pozornost je navadno razpršena in težko vzdržijo fokus le na eno nalogo ali zadolžitev. Zaradi stalno begajoče pozornosti se težko umirijo, aktivnosti ali naloge hitro menjujejo, v šoli naloge težko dokončajo ali oteženo sledijo razlagam. S tem razlogom se pojavi:

• površnost,
• pomanjkljivo rešene naloge,
• nepopolni prepisi ali zapisi,
• slabo pomnjenje in razumevanje navodil v šoli ter doma,
• raztresenost,
• pozabljivost,
• nezainteresiranost,
• včasih zasanjanost med šolskim delom,
• pojavi se večja odklonilnost,
• tudi socialno težja prilagodljivost okolju in sovrstnikom.

Ti otroci zelo težko sledijo nepredvideni rutini in funkcionalnim dnevnim zadolžitvam. Pogosto izražena pri otrocih z ADHD je tudi »nestrpnost«, motorični nemir in stalna potreba po gibanju, kar se še posebej izrazi pri aktivnem miselnem delu, ko se zaradi iskanja dražljajev, ki otroku omogoča sledenje in razmišljanje, poveča potreba po premikanju. Otroci z ADHD v visokem deležu trpijo vzporedno tudi za težavami v senzorni integraciji, predvsem v iskanju in predelavi posameznih dražljajev (vestibularnih, zaznavnih, taktilnih), tudi prekomerni občutljivosti na posameznih senzornih sistemih (vidnem, slušnem), kar vodi v nadgradnjo stresa in frustracije, ki jo otrok dnevno doživlja. Zaradi težav v senzorni integraciji se pogostokrat izrazi tudi oteženo motorično planiranje (lahko v obliki dispraktičnosti), kar otrokom onemogoča optimalno sodelovanje v skupinskih aktivnostih ali sledenju sovrstnikom in posledično vodi v individualizem, socialno odmikanje ali izključenost ter do ne-udeleževanja otrokom priljubljenih dejavnosti. Vendarle pa se otroci, ki izpolnjujejo diagnostična merila za ADHD, razlikujejo po tem, da so njihovi simptomi hiperaktivnosti, impulzivnosti, organiziranosti in/ali nepozornosti opazno različni od pričakovanih glede na njihovo starost ali stopnjo razvoja.

POSLEDICE ADHD niso zanemarljive!

Simptomi ADHD povzročajo ogromno frustracij doma, v šoli (ali službi) ter v medsebojnih odnosih. Potrebno je zavedanje, da simptomi niso posledica posameznikovega kljubovanja, ampak nezmožnosti. Pogostokrat so otroci stigmatizirani in označeni za nevzgojene, lenobne, pasivne, nerodne, celo nesposobne in družbeno manj sprejemljive. Zaradi vseh težav z dohajanjem šolskih in prostočasnih aktivnosti so velikokrat v svoji okolici potisnjeni v ozadje, kar nadalje lahko vodi do občutkov ne-samozavesti, manjvrednosti in nesposobnosti. Zaradi tega ti otroci pogostokrat razvijejo nizko samopodobo, omenjeno pa lahko vodi v visoko tveganje za nastanek tesnobne (anksiozne) motnje ter vedenjskih problemov. Zaradi tega se razvija nižja sposobnost navezovanja medvrstniških stikov in sklepanja ter ohranjanja prijateljstev. Vse omenjeno pa lahko vodi še do poslabšanja stanja tudi na učnem in socialnem področju.

Glede na simptome ločimo tri glavne vrste ADHD:

• Pretežno nepozorni
• Pretežno hiperaktivni/impulzivni
• Kombinirani

Nepozoren tip

Nepozornost oziroma pomanjkanje pozornosti se nanaša na izzive pri izvajanju nalog, osredotočanju in organizaciji. Za diagnozo te vrste ADHD se pogosto pojavi šest (ali pet za posameznike, stare 17 let ali več) naslednjih simptomov:

• Ni pozoren na podrobnosti ali dela neprevidne napake pri šolskih, ali službenih nalogah.
• Ima težave z osredotočanjem na naloge ali pri dejavnostih, kot so na primer predavanja, pogovori ali dolgotrajno ​branje.
• Zdi se, da ne posluša, ko se mu govori (tj. zdi se, da je z mislimi drugje).
• Ne sledi navodilom in ne dokonča šolskih nalog, opravil ali službenih obveznosti (lahko začne z nalogami, vendar hitro izgubi fokus in naloge ne dokonča).
• Ima težave z organizacijo nalog in dela (na primer: slabo upravlja s časom; ima neurejen, neorganiziran potek dela; pogosto zamudi roke,..).
• Izogiba se ali ne mara nalog, ki zahtevajo dolgotrajen miselni napor, kot so priprava poročil in izpolnjevanje obrazcev, besedilne naloge, logično sklepanje, računanje, branje, prepisovanje,…
• Pogosto izgublja ali pozablja stvari, ki jih potrebuje za opravila (ali vsakdanje funkcioniranje), kot so šolske potrebščine, knjige, ključi, denarnica, mobilni telefon,  očala,..
• Zlahka ga zmotijo stvari v okolju, ki jih drugi ne opazijo (zvok, …).
• Pozabi na vsakodnevna opravila, opravke. Starejši najstniki in odrasli morda pozabijo vrniti telefonske klice, plačati račune in se držati sestankov.

Hiperaktiven/impulziven tip

Hiperaktivnost se nanaša na prekomerno gibanje, kot je nemirnost, pretirana energija, ne zmožnost sedenja pri miru in izrazita zgovornost. Impulzivnost se nanaša na odločitve ali dejanja, sprejeta in izvršena brez predhodnega premisleka o posledicah. Za diagnozo te vrste ADHD se pogosto pojavi šest (ali pet za posameznike, stare 17 let ali več) naslednjih simptomov:

• Zelo pogosto nemirno giba z rokami ali nogami, potresava, tapka, se premika v sedežu,…
• Ne more sedeti na mestu pri miru daljši čas (v učilnici, na delovnem mestu).
• Teka naokoli ali pleza tam, kjer ni primerno, brez razmišljanja o posledicah.
• Ne more se mirno igrati ali optimalno opravljati prostočasnih dejavnosti.
• Vedno je »aktiven«, kot da bi ga »gnal motor«.
• Preveč govori, posega v besedo, ne počaka na vrsto.
• Izbruhne odgovor, preden je vprašanje končano (lahko na primer dokonča stavke ljudi; komaj čaka, da spregovori v pogovorih).
• Težko čaka, da pride na vrsto med čakanjem v vrsti.
• Moti druge ali se »vtika v druge« (na primer vdre v pogovore, igre ali dejavnosti, ali začne brez dovoljenja uporabljati stvari drugih ljudi). Starejši najstniki in odrasli lahko prevzamejo tisto, kar počnejo drugi.

Kombinirani tip

Ta tip ADHD se diagnosticira, ko sta izpolnjena oba kriterija za nepozoren in hiperaktiven/impulzen tip.

Kako se diagnosticira ADHD?

Diagnoza temelji na prisotnosti vztrajnih simptomov, ki so se pojavili v določenem časovnem obdobju in so opazni v zadnjih šestih mesecih in v vsaj treh okoljih. Medtem ko je ADHD mogoče diagnosticirati v kateri koli starosti, motnja izhaja iz otroštva.

Kdo postavi diagnozo?

ADHD običajno diagnosticirajo klinični psihologi in (pedo)psihiatri. Psihiatrična ocena bo vključevala opis simptomov, izpolnjevanje lestvic in vprašalnikov, psihiatrično in zdravstveno anamnezo, družinsko anamnezo, vključuje lahko tudi napotitev na drugo zdravniško oceno, da se izključijo druga zdravstvena stanja. Pomembno je omeniti, da lahko več stanj posnema ADHD, kot so: učne motnje, motnje razpoloženja, anksioznost, posledice uživanja prepovedanih snovi, poškodbe glave, bolezni ščitnice in uporaba nekaterih zdravil, kot so steroidi. ADHD pa lahko obstaja tudi sočasno z drugimi motnjami, kot so: motnje senzorne integracije, motnje duševnega zdravja, motnje avtističnega spektra in sorodne motnje, motnje vedenja, anksiozne motnje in učne motnje. Zato je popolna psihiatrična ocena zelo pomembna. Za diagnozo ADHD ni posebnih krvnih preiskav ali rutinskega slikanja. Včasih so osebe morda napotene na dodatno psihološko testiranje, kot je nevropsihološko, ali specialno pedagoško testiranje, lahko se posluži tudi različnih testov ter lestvic za oceno resnosti simptomov.

Kaj povzroča ADHD?

Kljub temu, kako pogost je ADHD, zdravniki in raziskovalci še vedno niso prepričani, kaj povzroča to stanje. Domneva se, da ima nevrološki izvor, pri čem tudi genetika lahko igra veliko vlogo. Raziskave kažejo, da je zmanjšanje dopamina in serotonina dejavnik ADHD. Dopamin v možganih pomaga premikati signale iz enega živca do drugega. Ima vlogo pri sprožanju čustvenih odzivov in gibanj, medtem ko nam serotonin omogoča fokus. Druge raziskave kažejo na strukturno razliko v možganih. Ugotovitve kažejo, da imajo ljudje z ADHD manjši volumen sive snovi v možganih. Siva snov vključuje področja možganov, ki pomagajo pri govoru, samokontroli, odločanju in nadzoru mišic. Študije dokazujejo tudi možen vpliv genetskih dejavnikov, kar pomeni prenosljivost gena ADHD. V kolikor ima kateri od staršev ADHD, je velika verjetnost, da bo ADHD imel tudi otrok. Na nastanek ADHD pa imajo vlogo prav tako dogajanja med nosečnostjo, pri materah, katere so med nosečnostjo uživale alkohol ali prepovedane substance ali zapleti pri porodu ter v poporodnem obdobju.

Je ADHD učna težava?

ADHD sodi v t.i. nevrorazvojno motnjo in se ne šteje za učno motnjo. Vendar pa lahko simptomi ADHD otežijo učenje, kljub možnim visokim intelektualnim sposobnostim. Da bi zmanjšali vpliv ADHD na učenje otrok so pomembne posamezne smernice za učenca z ADHD, ki jih opredeli strokovna skupina na Zavodu za šolstvo, z Odločbo za usmerjanje otrok z učnimi primanjkljaji. To lahko vključuje številne prilagoditve, ki jih posamezni otrok potrebuje za optimalno izkazovanje znanja in opravljanje šolskega procesa.

Zdravljenje oziroma obvladovanje simptomov ADHD?

Velikokrat zdravljenje zajema kombinacijo različnih terapevtskih pristopov in uporabe zdravil. Velja omeniti, da stanja ne moremo pozdraviti, lahko pa znatno vplivamo na zmanjšanje in obvladovanje simptomov. V Sloveniji imamo trenutno registrirani dve vrsti zdravilnih učinkovin: Metilfenidat (MTF) je navadno prva izbira. Sodi v skupino  t.i. stimulansov, kateri spodbudijo manj aktivne predele možganov k izboljšanju pozornosti in vedenja na način dviga ravni dopamina in noradrenalina. Obstaja v dveh oblikah, tj. v kratko in dolgo delujoči obliki. Kratko delujoča oblika (Ritalin) učinkuje že pol ure po zaužitju, učinek pa traja 3 do 5 ur. Zaradi relativno kratkega časa delovanja ga je treba jemati dva- do trikrat dnevno. Dolgo delujoča oblika (Concerta) začne učinkovati hitreje kot Ritalin, učinek pa traja dlje, deluje 10 do 12 ur in se jemlje enkrat dnevno in sicer zjutraj.

Kakšna je učinkovitost zdravil pri ADHD?

Atomoksetin (ATS) – njegovo ime je Strattera – sodi v skupino nestimulansov. Način delovanja na možgane je podoben MTF, učinek traja 24 ur, jemlje se enkrat dnevno. ATS navadno prepišejo v primeru, da z MTF ni prišlo do izboljšanja, ali v primeru slabega prenašanja zdravila, ali v primerih obstoja pridruženih motenj (npr. anksioznost, tiki, epilepsija,..). Velikokrat  zdravila niso uspešna pri vseh otrokih in mladostnikih, saj se ocenjuje uspešnost pri nekje tretjini otrok. Izjemnega pomena zato je kombinacija različnih pristopov, ki se je do sedaj izkazala za najučinkovitejšo. Poleg sprememb v prehrani in dodatkom v prehrani (kot so Omega 3 maščobne kisline) se je za zelo učinkovito izkazala senzorna integracija (za vzpostavljanje optimalnega delovanja živčnega sistema – možgan), s podporo psihoterapije oziroma kognitivno vedenjske terapije (za pomoč pri vzdrževanju duševnega zdravja in samopodobe), v primeru nevrološke manj zrelosti v kombinaciji tudi z MNRI metodo integracije refleksov.