Otroci raziskujejo svet okrog sebe skozi čutila, pri čemer je dotik eno najpomembnejših.
Že prvi stik otrok z zunanjim svetom je taktilni. To je prva čutno zaznavna izkušnja, pri kateri se morajo pri rojstvu preriniti skozi porodni kanal, prvi stik kože na kožo z mamico ali prvi poljubi, dotiki, božanje.
Taktilne izkušnje niso pomembne le za razvoj fine in grobe motorike, temveč tudi za čustveno stabilnost, samozavest in socialne interakcije. Kadar otrok nima dovolj taktilnih izkušenj, lahko to vpliva na njegovo vedenje, čustvovanje in celo sposobnost učenja.
Kaj je taktilni sistem in kako deluje?
Taktilni sistem spada v skupino sistemov senzorne integracije in je odgovoren za:
- zaznavanje dotika,
- pritiska,
- temperature,
- bolečine.
Senzorni receptorji, ki se nahajajo v koži, pošiljajo taktilne informacije možganom po centralnem živčnem sistemu. Možgani te informacije zbirajo, obdelujejo in razvrščajo, nato pa dajo ustrezen odgovor in s tem omogočajo nemoteno interakcijo z zunanjim svetom. Ustrezno razvit taktilni sistem je ključen za senzorno integracijo, kar pomeni ustrezno povezovanje informacij iz različnih čutov, kot so vid, vonj, okus, sluh, vestibularni sistem in propriocepcija.
Če je delovanje taktilnega sistema moteno, lahko pride do senzornih težav, kot so senzorna hipersenzitivnost ali hiposenzitivnost. Te težave pa lahko vodijo dalje do čustvene disregulacije, odklonov vedenja, učnih težav in težav s socialnimi interakcijami.
Taktilna hipersenzitivnost
Če je otrok preobčutljiv na taktilne dražljaje, govorimo o taktilni hipersenzitivnosti.
Najpogostejši znaki te senzorne motnje so:
- izogibanje določenim teksturam (glina, plastelin, pesek, volna, mokri materiali,…),
- izogibanje dotikom,
- težave pri oblačenju (občutljivost na materiale, pretesna oblačila, šive, listke na oblačilih, elastike,…),
- težave pri osebni higieni (česanje, striženje nohtov, umivanje glave, ščetkanje zob,…),
- ne marajo umazanih rok,
- jok in burne reakcije ob nenadnih dotikih,
- selektivnost pri hrani (težave pri strukturi hrane, prijemom hrane v roke, …),
- izogibanje skupinskim igram (gneče, kontaktne igre,…),
- strah pred določenimi površinami (bosa hoja po travi, pesku, kamenčkih,…),
- »gag« refleks, siljenje na bruhanje ali očitno neugodje ob stiku z novimi teksturami, materiali.
Vir: https://mykidsplace.zone/resources/glossary/tactile-defensiveness/
Taktilna hiposenzitivnost
Če je otrok premalo odziven na taktilne dražljaje, govorimo o taktilni hiposenzitivnosti, kar pogosto vodi v iskanje taktilnih dražljajev. Pogosti znaki hiposenzitivnosti na taktilnem sistemu vključujejo:
- zmanjšan odziv na bolečino,
- težave pri zaznavanju temperature, dotikov,…,
- iskanje taktilnih dražljajev (iskanje objemov, vse prime v roke, vsega se mora dotakniti,…),
- nosi stvari v usta,
- je vedno umazan, popackan,
- težave ima pri razlikovanju različnih struktur (ne loči med mehko/grobo, gladko/hrapavo,…),
- ves čas nekaj gnete po rokah (rad se igra z glino, blatom, plastelinom, peskom, vodo,…).
Zakaj so taktilne izkušnje tako pomembne?
Taktilni sistem je prvi čutni sistem, ki se razvije pri človeku in preko katerega otroci razvijajo različne izkušnje o zunanjem svetu.
Naučijo se razlikovati med:
- teksturami,
- temperaturami,
- oblikami,
- različnimi pritiski,…,
- kar jim pomaga razumeti svet okrog sebe in vzpostavljati nevronske povezave, pomembne za razvoj možganov. Zadostno raziskovanje taktilnih dražljajev v prvem letu življenja, je ključnega pomena za pridobivanje izkušenj, ki pomembno vplivajo na razvoj dalje.
Vir: https://bouncebackparenting.com/5-sensory-activities-for-first-graders/
1. Vpliv na razvoj senzorne integracije
Senzorna integracija je sposobnost možganov, da ustrezno shranjuje, obdeluje in ločuje konstantne informacije, ki prihajajo v naše telo iz okolja. Skrbi za nemoteno interakcijo z zunanjim svetom. Ločimo sedem senzornih sistemov, eden izmed njih je tudi taktilni sistem. Igra ključno vlogo za ustrezno senzorno procesiranje, saj se mora kvalitetno povezovati z ostalimi sistemi za nemoteno delovanje. Vpliva na zaznavo telesa v prostoru, na pozornost, na ustrezno prepoznavo dražljajev, na fino in grobo motoriko.
2. Vpliv na fino motoriko in grafomotoriko
Taktilni sistem je ključen za razvoj finomotoričnih spretnostih, saj omogoča natančno zaznavanje predmetov in nadzor nad gibanjem prstov. Otroci z ustrezno razvitim taktilnim sistemom lažje upravljajo s škarjami, pisali, so bolj spretni pri zapenjanju gumbov, pri vezanju vezalk, lepljenju, … Vse skupaj pa zagotovo vpliva tudi na grafomotoriko, predvsem pri težavah s pritiskom na papir, držo pisala, občutkom vlečenja pisala po papirju (pogosto preferirajo risanje samo z eno vrsto pisala, recimo samo z barvicami, ne pa z voščenkami ali flumastri).
3. Vpliv na oro-motoriko in hranjenje
Taktilni sistem vpliva tudi na oro-motoriko, ki vključuje nadzor nad mišicami ust in obraza in je pomembna pri govoru, hranjenju in mimiki. Pri težavah s taktilnim sistemom lahko pride do preobčutljivosti, izogibanja in posledično oslabljenih oralnih mišic. Sledijo težave z žvečenjem, hranjenjem, pitjem iz kozarca, pitjem po slamici, pri uporabi jedilnega pribora in izgovorjavi. Hkrati se pogosto pojavi še izogibanje določeni hrani, predvsem zaradi občutljivosti na strukture.
4. Razvoj stereognozije in diskriminacije predmetov
Stereognozija je sposobnost prepoznave oblik in predmetov z otipom. Pomembna je, da lahko brez vidnega sistema prepoznamo, kateri predmet držimo v roki (na primer pri brskanju po torbi takoj najdemo svinčnik). Diskriminacija, pomeni razlikovanje med različnimi oblikami, strukturami, temperaturo. Pri težavah s taktilnim sistemom lahko pride do slabega razvoja teh pomembnih razvojnih sposobnosti.
5. Vpliv na učenje
Otroci, ki se učijo skozi taktilne informacije boljše razvijejo senzorno integracijo, ki vpliva na ustrezen razvoj možganov, na koordinacijo leve in desne možganske hemisfere, prostorsko zaznavo in orientacijo v prostoru ter na papirju, na lažje pomnjenje, boljšo pozornost in koncentracijo in logično razmišljanje.
Kako vpliva taktilni sistem na čustveni razvoj in vedenje?
Nekateri otroci razvijejo preobčutljivost na taktilne dražljaje, kar pomeni, da ob stiku z njimi pogosto odreagirajo z izbruhom, jokom ali agresijo. Dotik je namreč ključen za občutek varnosti in pripadnosti. Ko so dojenčki objeti, božani ali nežno stimulirani, razvijejo močnejšo vez s starši. Prav tako, fizični stik sprošča oksitocin, hormon, ki zmanjša stres in spodbuja socialne interakcije. Otroci, ki so teh izkušenj prikrajšani, so bolj nagnjeni k anksioznosti, težavam s samozavestjo in k socialni izolaciji.
Na drugi strani, pa imamo otroke, ki zaradi neustreznega razvoja taktilnega sistema iščejo močne taktilne dražljaje, kar lahko vodi k impulzivnosti, motoričnemu nemiru, težav s pozornostjo in neprimernim vedenjem. Kvalitetno razvit taktilni sistem pomaga pri regulaciji čustev, kar pomeni, da se otrok lažje sooča s frustracijami in stresom ter se tako lažje vedenjsko odzove na posamezne situacije.
Kako spodbujati taktilne izkušnje pri otrocih?
Vir: https://www.firstdiscoverers.co.uk/encourage-sensory-play/
- Igre z različnimi teksturami: otroku ponudite priložnost za raziskovanje peska, gline, vode, blata, riža, testa, kamenčkov,…
- Masaža in objemi: fizični stik z osebami, katerim otroci najbolj zaupajo, lahko olajša občutek sprejemanja taktilnih dražljajev na kožo.
- Slikanje s prsti in ročno ustvarjanje: spodbujanje ustvarjalnosti s prsti, pacanjem, s kredami, plastelinom, …
- Igre z naravnimi materiali: nabiranje kamenčkov, vejic, storžev, rožic, brskanje po krtinah, pesku,…
- Izboljšanje stereognozije in diskriminacije: skrivanje igrač v pesek, moko, vodo, med kamenčke,…
- Hoja z bosimi nogami po travi ali pesku.
- Vodene senzorne aktivnosti: senzorne škatle, hoja po senzornih potkah, skrivanje med blazinami različnih materialov, plazenje skozi tunele, ki so obloženi z različnimi taktilnimi elementi, zavijanje v deko ali brisačo,…
- Izvajanje taktilne integracije: manualne metode, za izboljšanje predelovanja taktilnih dražljajev in uravnovešenja delovanja receptorjev v koži. Cilj je optimizirati možgansko deblo in tako sprostiti telesno napetost, taktilno neugodje ter doseči čustveno ravnovesje.
- Wilbargerjev protokol ščetkanja: posebna metoda, kjer se z Wilbarger ščetkami krtači otroka po točno določenem postopku, kateremu sledijo še kompresije sklepov. To otroku olajša sprejemanje zaznavnih izkušenj in pomiri centralni živčni sistem.
V spodnjem posnetku pa si lahko ogledate še 3 ideje za taktilno ustvarjanje doma: