Že pri starosti enega meseca se dojenček začne prilagajati številnim občutkom in oblikovati različne ustrezne odzive nanje. Eni najpomembnejših občutkov pri tem so občutki lastnega telesa ter vpliv gravitacije na telo. Že njihov živčni sistem je oblikovan tako, da lahko otrok takoj prične zaznavati gibanje in gravitacijski vpliv, s čimer pa trenira mišice za ustrezne odzive. Če pri otroku ne pride do integracije teh pomembnih motoričnih odzivov, bo kasneje nemogoče doseči pravilen razvoj, tudi akademskih sposobnosti, med katerim je izjemno pomembno tudi branje.
Kako razvojne veščine gradijo temeljne mejnike za branje?
Motorične funkcije dojenčka se razvijajo od zgoraj navzdol, kar pomeni, da otrok najprej začne nadzorovati glavo, kasneje pa sledi razvoj vseh ostalih gibanj. Tako so najpomembnejše veščine, ki jih otrok razvije v prvih mesecih življenja nadzor oči, nadzor glave in vratu ter integracija zaznav iz notranjega ušesa.
1. OČI
Oči in vrat sta prva dela telesa, ki ju otrok začne nadzorovati. Stabilizacija oči je pomembna veščina, ki se je mora otrok naučiti dokaj hitro v življenju. Vizualna percepcija, skupaj z vratom (ki drži glavo pri miru) omogoča očem, da se osredotočijo na predmet in ohranijo stabilno sliko predmeta. Če oči ne morejo slediti sliki in če vrat ne more držati ustrezno kontrolo glave, bo otrok predmete in ljudi videl megleno. Zato sta torej tako nujno potrebna ustrezna drža telesa in vizualni fokus za branje. Če pri otroku vizualno-motorične veščine niso popolnoma razvite za branje, bodo imeli otroci težave z držanjem glave pokonci ob gledanju na tablo, njihove oči pa bodo skakale, trepetale ali videle dvojno, zamegljeno sliko.
Razvoj vizualnega fokus in sledenja pri dojenčku:
- Do konca prvega meseca: so sposobni osredotočiti se in imeti jasno sliko predmeta, oddaljenega približno 30cm od obraza
- Do konca tretjega meseca: so sposobni osredotočiti pogled na manjše predmete in jim slediti ob premikanju.
2. VRAT
Vratne mišice so poleg oči eden prvih delov telesa, ki jih dojenček nauči nadzorovati. Dvig in kontrola glave navzgor je pomemben razvojni mejnik v trebušnem položaju dojenčka. In ta razvojni mejnik je ključen za branje v kasnejšem otroštvu.
Močne mišice vratu so bistvene za stabilizacijo glave, kar omogoča očem, da se lahko ustrezno osredotočijo na predmet. Če otrok nima dovolj mišične moči za dvigovanje glave, lahko pride do težav pri sledenju vrsticami med branjem ali pri gledanju na tablo v učilnici.
3. NOTRANJE UHO (in vestibularni sistem)
Globoko v otrokovem ušesu se vestibularni sistem prejema nove občutke, ki se pošiljajo v možgane in sprožajo gibanje ter kasneje tudi učenje.
Notranje uho, predvsem labirint, igra ključno vlogo pri zaznavanju gibanja in gravitacije. Ta zaznava pomaga otroku pri ravnotežju in prostorski orientaciji, kar je pomembno za razvoj bralnih sposobnosti.
Naš vestibularni sistem deluje kot nek notranji GPS sistem in če se ne razvije ustrezno, lahko pri otrocih zaznavamo težave s pozornostjo, vedenjem, motoričnim nemirom… Naš vestibularni sistem zaznava tudi že rahlo gibanje in gravitacijsko silo. Vsi ti občutki, ki jih dobimo pa omogočajo našim možganom integracijo senzornih informacij, kar pa otroku omogoča učenje ključnih gibanj in motoričnih vzorcev. To pa je osnova za razvoj kasnejših akademskih spretnosti.
Kako torej te tri komponente vplivajo na razvoj branja?
Trije ključni sestavni deli dojenčkovega telesa (oči, vrat, ušesa) so bistveni za oblikovanje otrokove bralne osnove.
Brez ustrezno delujočega vestibularnega sistema je otroku zelo težko sedeti za mizo v šoli in prepisovati iz table. Za učenca je lahko precej frustrirajoče, če poskuša brati vrstice v knjigi, medtem ko oči niso sposobne slediti. Še en vidik vestibularnih težav je prekomerna senzorna stimulacija – ko se otrok »izgubi«, ker ni zmožen več slediti in se osredotočiti, ker je okrog njega preveč motečih dejavnikov. V njegovih možganih tako nastane »kaos«. Zato se posledično ne more zbrati, mirno sedeti v razredu, poslušati učitelja in si zapomniti informacij. Zaradi tega otrok posledično ne zmore doseči naslednje akademske stopnje.
Kako lahko s terapijo senzorne integracije pomagamo pri otrocih s težavami na vestibularnem sistemu?
Senzorna integracija je sposobnost možganov in telesa, da prek čutil sprejema informacije, jih ustrezno predela in na njih ustvari smiselne odgovore. Ti odgovori se kažejo v motoriki, učenju, vedenju. Ustrezna senzorna integracija nam omogoča, da se lahko osredotočimo na pomembne dejavnike ter izločimo tiste moteče, nepomembne.
Vestibularni sistem je senzorni sistem, ki nam daje informacije, kje se nahaja glava glede na preostalo telo ter nam omogoča ustrezen mišični tonus, ravnotežje, pokončno držo, koordinacijo, tudi vizualni fokus.
S terapijami senzorne integracije lahko pri otrocih izboljšamo fine in grobe motorične spretnosti, držo, vzpostavimo boljšo koordinacijo telesa ipd. Otrokom pomagamo razvijati sposobnosti koncentracije ter na splošno pomagamo pri spremembah v okolju.