KDAJ LAHKO OTROKA POSEDEMO reha medical.-

KDAJ LAHKO OTROKA POSEDEMO?

Kazalo

Dojenčkova sposobnost sedenja se običajno razvije med 4. in 7. mesecem njegove starosti.

Prvo leto razvoja je polno raznovrstnih izzivov, tako za starša kot za otroka. Dojenčkovo prvo leto je gibalno zelo dinamično in pestro.

VIR: https://www.google.com/imgres?

KAJ MORA OTROK ŽE OSVOJITI, DA JE SPOSOBEN SAMOSTOJNEGA SEDENJA?

Dojenček svet raziskuje že v trebuščku. V prvih mesecih po porodu spoznava svoje telo, svoje zmogljivosti ter lastne odzive na okolje. Njegovo gibanje je v začetku spontano, brez večjih posegov v prostor. Nadzor in kontrolo nad svojim telesom ter gibi pridobi v naslednjem zaporedju:

  • Najprej osvoji nadzor in gibanje glave in vratu.
  • Nato sledi ramenski obroč.
  • Sledijo okončine, kjer najprej začuti in spozna svoje roke in noge, sledijo dlani, stopala ter nazadnje prsti.
  • Kot čist zadnje, začuti in osvoji gibanje v medenično – hrbteničnem področju.

Z zorenjem in razvojem senzornega in motoričnega sistema se spreminjata način ter kvaliteta gibanja.

Da lahko otrok osvoji fazo samostojnega sedenja more preit skozi kar nekaj korakov, ki so ključni za dosego tega cilja. Predpogoj za posedanje je kontrola glavice, močne hrbtne, ter predvsem trebušne mišice. Potrebuje dobro oporo na roke, kar zajema kvalitetno razpiranje dlani, iztegnjen komolec ter zadostno mišično moč ramenskega obroča. Predvsem pa mora imeti sposobnost obvladovanja pokončnega položaja ter zadrževanja telesa v njem. Da pa vse to osvaja, more preit čez vse položaje.

Položaj na hrbtu

Hrbtni položaj je v prvih štirih mesecih položaj, v katerem otrok preživi največ časa. Ta položaj mu da možnost odkrivanja in raziskovanja svojega telesa. Zaradi dobre aktivnosti v trupu začne z rokami raziskovati svoja kolena in noge. Kasneje, nekje v starosti šestih mesecev, noge ponese že do ust. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu ter dobro stabilnost in je tudi prvi trening ravnotežja, katerega otrok osvaja.

Bočni položaj

Za dojenčkov razvoj v tem drugem obdobju je pomembno, da je suveren v obračanju iz hrbta na trebuh in obratno. Obračanje more biti pravilno izvedeno, z aktivacijo trebušnih mišic, brez aktivacije iztegovalk hrbta ter preko obeh bokov. Predvsem je v naslednji fazi pomembno, da zmore bočni položaj tudi zadržati. Zadržek bočnega položaja je aktivnost v kateri se aktivirajo stranske vzravnalne reakcije, glava torej ni položena na podlago, zgornja polovica telesa pokrčena, spodnja je iztegnjena in roke so usmerjene naprej.

Trebušni položaj

Trebušni položaj je za otroka zelo zahteven, vendar ko ga enkrat usvoji je le ta pri otrocih zelo priljubljen. Dojenček, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroči, trebušni položaj ne dela več težav. Le ta z oporo na rokah je izrednega pomena za nadaljnji razvoj.

V tem položaju otrok osvoji tudi »plavalca«, ki NI ekstenzijski vzorec ampak je zelo pomembna razvojna faza v kateri otrok dvigne roke, noge in glavo od tal in v tem položaju za nekaj trenutkov obstane. Pomembno je, da se otrok zna vrnit v aktiven trebušni položaj. S tem trenira oporo na roke, aktivacijo ramenskega obroča in trupa.

Vir: https://loverelyvs.pics/product_details/81259711.html

KAKO OTROK PREIDE V FAZO SAMOSTOJNEGA SEDENJA?

Sposobnost sedenja je za dojenčka ena prvih velikih prelomnic v življenju. Je eden izmed prvih kompleksnejših gibalnih vzorcev, ki jih otrok doseže.

Stransko oziroma bočno sedenje pomeni, da je otrok naslonjen na notranjo nogico, bok in zadnjico, ter ima podporo na obeh rokah, ki sta pred njim.

Dojenček, ki je dovolj močan in sposoben, da se lahko že samostojno usede, bo to začel kazati z različnimi znaki. Otroci se po navadi posedejo na enega od dveh načinov:

  • SKOZI TREBUŠNI POLOŽAJ

V tem primeru se otrok na trebuščku upre na popolnoma iztegnjene rokice, preide v štirinožni položaj ter se z zasukom medenice v eno ali drugo stran usede v stranski sed.

  • PREKO BOKA

V tem primeru otrok iz trebušnega položaja preide v bočni položaj iz katerega se z iztegom spodnje roke odrine v stranski sed.

Oba načina sta pravilna in pri obeh vzorcih otroci uporabljajo globoke trebušne mišice, odriv in oporo na iztegnjene roke. Na začetku dojenčki zelo hitro prehajajo med stranskim sedenjem ter štirinožnim položajem, saj stranskega seda še ne zmorejo zadržati dlje časa. To še ni samostojno sedenje, ampak je otrok na dobri poti, da le tega kmalu osvoji.

Dojenčku lahko pomagamo in asistiramo njegovo prehod iz podlage samo do stranskega seda, nekje po dopolnjenem 6 mesecu starosti. Od tukaj naprej mora razviti gibanje sam. Ali se bo iz bočnega seda usedel na ritko ali se bo obrnil na vse štiri, je njegova odločitev. 

Vir: https://aucklandchildrensphysio.co.nz/teach-your-baby-to-sit-up/

ZAKAJ DOJENČKA NIKOLI NE POSEDAMO?

V samostojno sedenje mora otrok vedno preiti sam.

Otroka nikoli ne posedamo ali celo zalagamo, da obstane v prisilnem sedenju. Če to počnemo, lahko storimo ogromno škode, katera se bo začela kazati predvsem v adolescenci in kasneje v odrasli dobi. Težave se lahko kažejo kasneje, kot težave na hrbtenici in v starejši dobi predvsem rezultirajo, kot bolečine v križu.

Če dojenčka posedamo, preden se usede sam, so možne naslednje negativne posledice:

  • Otrok je v sedečem položaju statičen, sedi pri miru, saj iz tega položaja sam ne zna. Igra se le z igračami, ki so pred njim.
  • Sedeč položaj, ob nezadostni mišični kontroli, ki še ni sposobna kljubovat gravitaciji, vodi v razvoj nepravilnih krivin hrbtenice.
  • Ker še nima razvitega ravnotežja v tolikšni meri, da bi položaj bil sposoben zadržati, le tega ohranja s pomočjo iztegnjenih, »fiksiranih« nog.
  • Ne raziskuje prostora in se ne nauči globinskih razmerij med objekti.
  • Zaradi statičnega sedečega položaja, ni sposoben samostojno priti do igrače, ki je izven dosega rokic.
  • Se ne rotira okoli svoje osi in nima primerne opore na roke, ter posledično ne razvija mišične moči v ramenskem obroču.
  • Ker je odvisen od tuje pomoči, je čustveno nestabilen, jokav in želi imeti starša v videnem polju.
  • Pogosto odreagira z jokom ali se cel vrže vznak.

KAJ PA, KO OTROK ŽE SAMOSTOJNO SEDI?

Šele ko otrok zaseda fazo sedenja suvereno in stabilno ob optimalni poravnavi hrbtenice, je naš znak, da ga v sedeč položaj lahko posedamo tudi mi.

V tem času lahko torej prestavimo otroka iz košare v športni del vozička. Prav tako je to čas, ko se ga lahko brezskrbno poseda v stolček za hranjenje. Ko ga posedamo v stolček moramo biti pozorni, da sta otrokovi podlahti na mizi, komolca v pravem kotu, ramena sproščena. Noge morajo biti tako podprte, da ima otrok pravi kot v gležnju, kolenu in kolku.

Po sedenju običajno sledi štirinožno kobacanje, prehod v klečanje ob opori, vstajanje in spuščanje ob opori, prestopanje ob opori in nato samostojna hoja.

KDAJ BI NAS MORALO SKRBETI?

Povsem naravno je, da dojenčki dosegajo razvojne mejnike, ko so nanje pripravljeni. Vsak otrok je individum zase in razvoj vsakega poteka drugače. Če otrok do devetega meseca še ne obvlada samostojnega sedenja, prav tako pa zaostaja v drugih motoričnih mejnikih, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom. Oziroma se odločite za obisk razvojnega nevro-fizioterapevta, saj se le ta spozna na sam otrokov razvoj.

Na fizioterapevtskih obravnavah boste tako seznanjeni z gibalnimi vzorci, vajami ter tistimi aktivnostmi, katere bodo otroki pomagale osvojiti omenjeno fazo v razvoju.

Tags: No tags

...