Motnja pozornosti in koncentracije (ADD= attention deficit disorder) je kognitivna motnja, ki se kaže v težavah pri osredotočanju, vzdrževanju pozornosti in organizaciji misli. Čeprav je ta motnja pogosto povezana s hiperaktivnostjo (= ADHD), se motnja pozornosti lahko pojavi tudi brez teh simptomov. Ljudje lahko torej trpijo zaradi težav s koncentracijo, ne da bi kazali znake hiperaktivnosti ali impulzivnosti.
KAJ JE SPLOH MOTNJA POZORNOSTI IN KAJ KONCENTRACIJA?
POZORNOST (ali fokus) je sposobnost osredotočenosti na pomembne informacije ob izključitvi vseh ostalih dražljajev. Je usmerjenost procesov mišljenja, zaznavanja, govora, učenja in spomina na trenutno situacijo.
Dobra pozornost otroku omogoča ustrezno sledenje pouku, razumevanje, branje, pisanje, razmišljanje, učenje in druge procese, ki so potrebni za uspešno delo.
KONCENTRACIJA je sposobnost usmerjenja miselnih procesov na neko nalogo ali aktivnost za določeno časovno obdobje.
Koncentracija pri otrocih časovno upada, kar pomeni da se znižuje vse do trenutka, ko izgubijo fokus. Nizka stopnja koncentracije pomeni, da otrok ni sposoben opravljati nalog dlje časa, ali pa drži dobro pozornost samo prvih nekaj nalog, potem pa le-ta izgine.
VIR: Parent (https://www.parent.com/blogs/conversations/2023-31-things-your-kids-should-be-doing-instead-of-homework)
Motnja pozornosti in koncentracije vpliva na sposobnost posameznika, da se osredotoči na naloge, vzdržuje pozornost pri daljših opravilih ali se spoprijema z razpršenimi mislimi.
Medtem ko so simptomi pogosto najizrazitejši v šolskem obdobju, lahko motnja pozornosti prizadene ljudi vseh starosti.
SIMPTOMI IN ZNAKI PRI MOTNJI POZORNOSTI IN KONCENTRACIJE
Simptomi motnje pozornosti so lahko subtilni in včasih težje prepoznavni, vendar vseeno zelo vplivajo na posameznikovo vsakdanje življenje. Nekateri najpogostejši simptomi vključujejo:
- Težave z vzdrževanjem pozornosti in koncentracije: Posamezniki z motnjo pozornosti pogosto težje dlje časa ostanejo osredotočeni na eno nalogo, še posebej če naloga zahteva dolgotrajno mentalno naprezanje. Pogosto jih zmotijo zunanji dražljaji ali druge misli, zaradi česar je težko zaključiti naloge.
- Težave z organizacijo: Mnogi, ki trpijo za motnjo pozornosti, imajo težave pri organizaciji misli in opravil. To vključuje pozabljanje pomembnih podrobnosti, težave pri postavljanju prioritet ali nenehno zamujanje rokov.
- Zmedenost in raztresenost: Pogosto se zgodi, da ljudje z motnjo pozornosti enostavno postanejo raztreseni ali zmedeni, ko se soočajo z večjim številom nalog. To lahko povzroči, da preklapljajo med različnimi nalogami, ne da bi jih dokončali.
- Težave pri sledenju navodilom: Zlasti pri otrocih, pa tudi pri odraslih, se lahko pojavijo težave pri sledenju večstopenjskih navodil. Na primer, posameznik lahko pozabi enega ali več korakov ali preprosto izgubi sled, kar vodi v napake.
- Pozabljivost in izgubljanje stvari: Redna pozabljivost je še en značilen simptom. Osebe z motnjo pozornosti pogosto pozabljajo, kje so pustile stvari, pozabijo na roke ali zmenke in neprestano iščejo predmete, ki jih potrebujejo.
VZROKI MOTNJE POZORNOSTI IN KONCENTRACIJE:
Tako kot pri mnogih drugih nevroloških motnjah, vzroki za motnjo pozornosti niso povsem znani. Obstaja pa več teorij, ki poskušajo pojasniti njen nastanek:
- Genetika: Motnja pozornosti je pogosto prisotna v družinah, kar kaže na to, da imajo lahko genetika pomembno vlogo. Če ima eden od staršev težave s koncentracijo ali organizacijo, obstaja večja verjetnost, da bo tudi otrok doživljal podobne težave.
- Razvoj možganov: Nekatere študije kažejo, da lahko motnja pozornosti izhaja iz nepravilnosti v razvoju določenih možganskih regij, zlasti tistih, ki so odgovorne za pozornost, delovni spomin in samonadzor. Zmanjšana aktivnost v teh predelih lahko vodi v težave pri vzdrževanju koncentracije.
- Okoljski dejavniki: Tudi okoljski dejavniki, kot so izpostavljenost strupenim snovem (npr. svinec) v zgodnjem otroštvu, slaba prehrana ali stres med nosečnostjo, lahko prispevajo k razvoju motnje pozornosti.
- Družbeni in kulturni vplivi: Družbene in kulturne spremembe, kot so hiter življenjski tempo, nenehni digitalni dražljaji in pretirana uporaba tehnologije, lahko še dodatno poslabšajo težave s pozornostjo.
KAKO POTRDIMO MOTNJO POZORNOSTI IN KONCENTRACIJE?
Diagnosticiranje motnje pozornosti je lahko zahtevno, saj se simptomi pogosto prekrivajo z drugimi motnjami, kot so anksioznost, depresija ali učne težave.
Za pravilno diagnozo je potrebno opraviti obsežno ocenjevanje, ki vključuje različne korake:
- Anamneza: Prvi korak pri postavitvi diagnoze je podroben pogovr s pacientom in s starši, učitelji ali partnerji. Zdravnik ali psiholog zbere podatke o simptomih, njihovem trajanju in vplivu na vsakdanje življenje.
- Vprašalniki in ocenjevalne lestvice: Zdravstveni delavci pogosto uporabljajo standardizirane vprašalnike in ocenjevalne lestvice, ki pomagajo oceniti stopnjo simptomov in kako močno vplivajo na življenje posameznika.
- Opazovanje vedenja: Pri otrocih je pogosto potrebno dolgotrajno opazovanje njihovega vedenja, zlasti v šolskem okolju, kjer so zahteve po vzdrževanju pozornosti večje.
- Izključitev drugih motenj: Ključno je, da zdravniki izključijo druge motnje, ki bi lahko povzročale podobne simptome. Na primer, anksioznost, depresija ali učne težave lahko povzročijo težave s koncentracijo, vendar imajo drugačne vzroke in načine zdravljenja.
KAKO POTEKA ZDRAVLJENJE TE MOTNJE?
Zdravljenje motnje pozornosti in koncenracije običajno vključuje kombinacijo vedenjskih tehnik, kognitivne terapije in sprememb v načinu življenja. Medtem ko motnja sama po sebi ni »ozdravljiva«, lahko mnogi posamezniki z ustreznimi strategijami znatno izboljšajo svojo sposobnost osredotočanja in organizacije.
- TERAPIJA SENZORNE INTEGRACIJE: kako s terapijo senzorne integracije vplivamo na motnjo pozornosti in koncentracije si bomo pogledali v nadaljevanju.
- Kognitivno-vedenjska terapija: Je ena izmed učinkovitih metod pri zdravljenju motnje pozornosti. Cilj te terapije je pomagati posamezniku prepoznati negativne miselne vzorce in jih zamenjati z bolj funkcionalnimi strategijami. Terapija vključuje tudi učenje tehnik za izboljšanje organizacije in vzdrževanje pozornosti.
- Tehnike za obvladovanje časa in rutine: Lahko so koristne tudi tehnike za obvladovanje časa, kot so uporaba seznamov, urnikov in opomnikov. Pomembno je, da naloge razdelijo na manjše korake in si postavijo jasne prioritete.
- Ustrezna prehrana in telesna dejavnost: Zdrava prehrana in redna telesna aktivnost lahko pomagata izboljšati kognitivne funkcije in sposobnost koncentracije. Nekateri ugotavljajo, da jim redna vadba pomaga pri osredotočanju in zmanjševanju zmedenosti.
- Medikamentozno zdravljenje: Čeprav zdravila običajno niso prva izbira za zdravljenje motnje pozornosti, jih v nekaterih primerih lahko predpišejo, zlasti če so simptomi resni.
KAKO LAHKO S TERAPIJO SENZORNE INTEGRACIJE POMAGAMO OTROKOM S TO MOTNJO?
Terapija senzorne integracije lahko pomaga pri motnji pozornosti in koncentracije s tem, da izboljša posameznikovo sposobnost učinkovite obdelave in odzivanja na senzorne dražljaje iz okolja.
Z zagotavljanjem ustreznega senzornega vnosa in s pomočjo uravnavanja odziva posameznikov lahko pomembno vpliva na pozornost in koncentracijo otrok, ter izboljša kognitivno, čustveno in vedenjsko delovanje.
Tukaj je nekaj izmed načinov, kako terapija senzorne integracije pomaga pri motnji pozornosti in koncentracije:
- Uravnavanje senzornih dražljajev: Osebe s to motnjo se velikokrat prekomerno odzivajo na določene dražljaje (npr. hrup ali svetlobo) ali pa jih premalo zaznavajo, kar povzroči težave pri pozornosti in koncentraciji. Terapija senzorne integracije pomaga izboljšati obdelavo teh dražljajev, kar poveča sposobnost koncentracije.
- Izboljšanje propriocepcije: Terapija senzorne integracije se osredotoča tudi na izboljšanje propriocepcije, kar je zmožnost posameznika, da zaznava položaj svojega telesa v prostoru. Boljše zavedanje telesa omogoča osebi večjo kontrolo nad gibanjem in energijo, kar pomaga pri mirnejšem sedenju in izboljšanju pozornosti.
- Zmanjšanje hiperaktivnosti: Pri ljudeh, ki imajo težave s senzorno integracijo, lahko preveč ali premalo senzornih dražljajev povzroči motorični nemir ali hiperaktivnost. Preko terapije se posamezniki naučijo, kako učinkoviteje obdelovati dražljaje, kar zmanjša občutek preobremenjenost, s tem pa posledično zmanjša hiperaktivno vedenje in izboljša pozornost in koncentracijo.
- Izboljšanje fine motorike in koordinacije: Terapija pogosto vključuje vaje, ki pomagajo izboljšati fino motoriko in koordinacijo, kar prispeva k boljšemu opravljanju nalog, ki zahtevajo natančnost.
- Ustvarjanje strukturiranega okolja: S terapevtom lahko posameznik dela tudi na strategijah za ustvarjanje strukturiranega in prilagojenega okolja, ki zmanjšuje motnje. To vključuje prilagajanje delovnega prostora ali uporabo pripomočkov (kot so obtežene odeje), ki pomagajo umiriti živčni sistem in izboljšati osredotočenost.
- Izboljšanje samoregulacije: Terapija uči posameznike, kako bolje prepoznati svoje senzorne potrebe in kako ustrezno reagirati nanje. To je pomembno pri pozornosti, saj se osebe naučijo, kdaj in na kak način si vzeti čas za umirjanje.
- Izboljšanje fleksibilnosti mišljenja: Kognitivna fleksibilnost je sposobnost prilagajanja na nove informacije ali situacije. Pri osebah z motnjo pozornosti je pogosto prisotna »togost« v razmišljanju, kar otežuje osredotočanje na več nalog hkrati. Terapija senzorne integracije pomaga posameznikom izboljšati to sposobnost, kar vodi do boljše organizacije misli in lažjega premagovanja motenj v okolju.
Terapija senzorne integracije:
tako pomaga ljudem z motnjo pozornosti in koncentracije s tem, da jim omogoči boljše upravljanje z dražljaji, izboljša sposobnost obdelave senzornih informacij in jim nudi orodja za samoregulacijo.
S tem, ko zmanjšuje senzorne preobremenitve in spodbuja osredotočenost, terapija posameznikom omogoča boljše funkcioniranje tako v šolskem ali delovnem okolju kot v vsakdanjem življenju.