Hernija diska: simptomi, zdravljenje in fizioterapija

Hernija diska nastane, ko se mehkejši notranji del medvretenčne ploščice izboči ali prodre skozi njen zunanji obroč. Sprememba lahko draži ali utesni bližnjo živčno korenino ter povzroči bolečino v križu ali vratu, širjenje bolečine v nogo ali roko, mravljinčenje, odrevenelost ali mišično oslabelost. Vsi slikovno ugotovljeni primeri hernije ne povzročajo težav, zato se način obravnave določi glede na simptome in klinično oceno.

Če se pojavijo motnje nadzora nad odvajanjem vode ali blata, izguba občutka v predelu presredka ali hitro napredujoča mišična oslabelost, je potreben takojšen zdravniški pregled.

Hernija diska – kakšna je njegova anatomija?

Človeška hrbtenica je sestavljena iz vretenc, razdeljenih na:

• 7 vratnih,
• 12 prsnih,
• 5 ledvenih
• 5 zaraščenih križničnih vretenc, ki oblikujejo sacrum in nato še
• 3 do 4 zaraščena vretenca, ki se končajo v trtici.

Med vsemi nezaraščenimi vretenci imamo medvretenčne ploščice. To so ploščate strukture sestavljene iz želatinoznega jedra in vezivnega obroča oziroma iz fibroznega annalisa in nucleus pulposisa. Hernija diska nastane takrat, ko del ali celoten nucleus pulposis pogleda skozi fibrozni annulus.

Hernija diska in njegovi najpogostejši vzroki za nastanek

Hernija diska je najpogosteje posledica naravne, s starostjo povezane obrabe hrbtenice. Ta proces imenujemo degeneracija diska. Pri otrocih in mladih odraslih imajo diski visoko vsebnost vode. S staranjem se vsebnost vode v diskih zmanjšuje in diski postajajo manj prožni. Diski se začnejo krčiti in prostori med vretenci postanejo ožji. Zaradi tega normalnega procesa staranja so diski bolj nagnjeni k herniji.

Travmatični dogodek, kot je padec, je drugi najpogostejši vzrok hernije diska.

KATERI SO DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NASTANEK HERNIJE DISKA?

• Spol: Najpogosteje imajo hernijo diska moški med 20. in 50. letom starosti.
• Nepravilno dvigovanje: Uporaba hrbtnih mišic namesto nog za dvigovanje težkih predmetov lahko povzroči hernijo diska. Rotacijski gibi med nošenjem težkih bremen so tisti, ki lahko povzročijo hernijo diska ali pa stanje bistveno poslabšajo. Dviganje z nogami, ne s hrbtom, lahko zaščiti vašo hrbtenico.
• Prekomerna teža: Ljudje s prekomerno telesno težo imajo večjo možnost za hernijo diska, saj je teža telesa tista, ki dodatno obremeni diske v spodnjem delu hrbta.
• Ponavljajoče se dejavnosti: Številna dela so fizično zahtevna. Nekatera dela zahtevajo nenehno dvigovanje, vlečenje, upogibanje ali zvijanje. Uporaba varnih tehnik dviganja in gibanja vam lahko pomaga zaščititi hrbet.
• Pogosta vožnja: Dolgotrajno sedenje in vibracije avtomobilskega motorja lahko povzročijo pritisk na hrbtenico in diske ter posledično povzročajo hernijo diska.
• Neaktivni življenjski slog: Redna vadba je pomembna pri preprečevanju številnih zdravstvenih stanj, vključno s hernijo diska.
• Kajenje: Menijo, da kajenje zmanjša dovod kisika v disk in povzroči hitrejšo degeneracijo. 

 KAKŠNI SO SIMPTOMI HERNIJE DISKA?

Simptomi hernije diska se razlikujejo glede na to, kje v hrbtenici je težava.

Hernija v ledvenem delu hrbtenice:

Kot že omenjeno, je hernija diska najpogostejša v ledvenem delu hrbtenice. Bolečina, nelagodje ali mravljinčenje se kažejo glede na mesto utisnjenega živca.

• Živec L1 – bolečina in izguba občutka sta pogosti v dimeljski regiji. 

• L2-L3-L4 živci  – bolečine v hrbtu, ki sevajo v sprednji del stegna in medialni spodnji del noge; šibkost fleksije in addukcije kolka, šibkost ekstenzije kolena; zmanjšan patelarni refleks.

• L5 živec – bolečine v ledvenem delu hrbtenice, seva v zadnjico, lateralni del stegna, lateralni del mečnih mišiv in hrbtišče stopala, velik prst; izguba občutljivosti na lateralnem delu mečne mišice, hrbtišču stopala; šibkost pri abdukciji kolka, fleksiji kolena, dorzalni fleksiji stopala, ekstenziji in fleksiji prstov, inverziji in everziji stopala..

• S1 živec  – bolečine v ledvenem delu hrbtenice, seva v zadnjico, lateralni ali posteriorni del stegna, zadnji del meča, lateralno ali plantarno stopalo; izguba občutka na zadnji strani meč, stranski ali plantarni strani stopala; šibkost pri iztegu kolka, upogibu kolena, plantarni upogibu stopala, težave z Ahilovo tetivo, šibkost je lahko minimalna, z urinsko in fekalno inkontinenco ter spolno disfunkcijo.

• S2-S4 Živci – sakralna ali zadnjična bolečina, ki seva v posteriorno stran noge ali perineum.

Hernija v predelu vratne hrbtenice:

Hernija diska v vratni hrbtenici lahko povzroči kompresijo živcev cervikalnega dela hrbtenjače, kar povzroči topo ali ostro bolečino v vratu ali rami.

• C5 Živec – bolečina v vratnem delu hrbtenice, rami in lopatici, odrevenelost roke in šibkost med abdukcijo rame, zunanjo rotacijo, upogibom komolca in supinacijo podlakti. 

• C6 Živec – bolečina v vratnem delu hrbtenice, rami, lopatici, podlakti in dlani, skupaj z odrevenelostjo podlakti, palca in kazalca. Pogosta je šibkost med abdukcijo rame, zunanjo rotacijo, upogibom komolca ter supinacijo in pronacijo podlakti. 

• C7 Živec – bolečine v vratnem delu hrbtenice, rami, sredincu so standardne, skupaj z odrevenelostjo kazalca, sredinca in dlani. Šibkost v komolcu in zapestju je pogosta, skupaj s šibkostjo med radialno ekstenzijo, lahko pride do pronacije podlakti in fleksije zapestja. 

• C8 Živec – bolečina v vratnem delu hrbtenice, ramenih in medialnem delu podlakti, z odrevenelostjo na medialnem delu podlakti in roke. Šibkost je pogosta med ekstenzijo prstov, ekstenzijo zapestja, distalno fleksijo prstov, ekstenzijo, abdukcijo in addukcijo, skupaj z distalno fleksijo palca. 
• Živec T1 – bolečina je pogosta v vratnem delu hrbtenice, medialni del roke in podlakti, medtem ko je odrevenelost pogosta na sprednji strani roke in medialni podlakti. 

Hernija v torakalni hrbtenici:

Degeneracija medvretenčne ploščice pogosto povzroči torakalni diskogeni bolečinski sindrom. Lezije prsnega diska večinoma prizadenejo spodnji del torakalne hrbtenice, pod T8, najpogostejši pa so T11-T12.

KAKO SE DIAGNOSTICIRA HERNIJA DISKA?

 Testi, ki se lahko opravijo, lahko vključujejo: 

• CT hrbtenice: za prikaz, kje hernija diska pritiska na hrbtenični kanal. Diagnostična slika,lahko prikaže obliko in velikost hrbteničnega kanala, njegovo vsebino in strukture okoli njega.
• MRI ali slikanje z magnetno resonanco: diagnostični test, ki proizvaja 3D slike telesnih struktur z uporabo močnih magnetov in računalniške tehnologije; lahko prikaže hrbtenjačo, živčne korenine in okolico ter povečanja, degeneracijo in tumorje.
• Elektromiografija (EMG): za določitev natančne živčne korenine, ki je vpletena. Ti testi merijo električni impulz vzdolž živčnih korenin, perifernih živcev in mišičnega tkiva. To bo pokazalo, ali obstaja stalna poškodba živca, ali so živci v stanju celjenja zaradi pretekle poškodbe ali ali obstaja drugo mesto stiskanja živca. Ta test se redko uporablja.
• Mielogram: za določitev velikosti in lokacije diskus hernije. Gre za rentgenski posnetek hrbteničnega kanala po injiciranju kontrastnega materiala v okoliške prostore cerebrospinalne tekočine; lahko kaže pritisk na hrbtenjačo ali živce zaradi hernije diska, kostnih trnov ali tumorjev.
• Preskus hitrosti prevodnosti živcev
• Rentgen hrbtenice: za izključitev drugih možnih vzrokov za bolečine v hrbtu ali vratu. Pregleda lahko, kako zdrave so kosti, in tudi, koliko prostora je za hrbtenične živce, da potujejo iz hrbtenjače. Vendar le z rentgenskim slikanjem hrbtenice ni mogoče diagnosticirati hernije diska.
• Testi gostote kosti za preverjanje kakovosti kosti

KAKŠNE SO NE OPERATIVNE TEHNIKE LAJŠANJA BOLEČIN?

Začetno zdravljenje hernije diska je običajno nekirurško.

• Počitek: dan ali dva počitka lahko pomagata ublažiti simptome hernije, vendar pa predolgo mirovanje stanje lahko poslabša. Ko se vrnete na delovno mesto ali dejavnost, ki jo opravljate poskrbite za redne odmore, predvsem aktivne, če je vaše delo sedeče. Poskrbite, da bo vaša telesna dejavnost počasna in nadzorovana, izogibajte se upogibanja in dvigovanja. Poskusite spremeniti dnevne aktivnosti in se izogibajte gibom, ki bi stanje lahko poslabšali.
• Zdravila proti bolečini ali vnetju: Nekatera zdravila lahko kratkotrajno ublažijo simptome. Ker niso vsa zdravila primerna za vsakogar, se o izbiri, odmerjanju in morebitnih kontraindikacijah posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
• Fizioterapija

Manualna terapija kot del fizioterapije

• Manualna terapija, mobilizacija in tehnike mehkih tkiv se lahko pri nekaterih ljudeh uporabijo kot dopolnilo za kratkotrajno zmanjšanje bolečine ali izboljšanje gibljivosti. Ne uporabljajo se kot samostojno zdravljenje, temveč kot del individualno načrtovane obravnave, ki vključuje tudi ustrezno gibanje in vaje.

Vaje za krepitev

• • Aerobna vadba –  pomaga pri herniji diska tako, da poveča pretok krvi v hrbtenici in zmanjša togost. Za hernijo diska je najboljša aerobna vadba nizke intenzitete. Nekateri primeri aerobnih vaj za hernijo diska vključujejo plavanje, kolesarjenje ali hitro hojo.
  • Vaje za krepitev – Vaje za moč in nadzor gibanja – Fizioterapevt program vaj prilagodi simptomom, gibalnim zmožnostim in ugotovitvam pregleda. Namen je postopno izboljšati moč mišic trupa, nadzor gibanja ter varno vračanje k vsakodnevnim dejavnostim.
  • Raztezne vaje – Fleksibilnost je bistvenega pomena za uspeh fizikalne terapije. Pomaga tudi pri preprečevanju togosti mišic. Raztezne vaje povečujejo obseg mišice in s tem poskrbijo, da lahko mišica optimalno opravlja svoje delo. So predpogoj za optimalno opravljene aktivnih vaj.

• Izmenična topla in hladna terapija
• Hladna terapija – zmanjšuje vnetje in lajša bolečine. Nasprotno pa vroča terapija izboljša cirkulacijo in pospeši celjenje. Ker sta toplo in hladno nasprotni si, je tudi učinek vsake terapije na hernijo diska nasproten. Zato bi morali začeti s hladno terapijo. Potem, ko je hladna terapija zadovoljivo olajšala bolečino in smo z njo dosegli željen cilj, lahko dodajmo toploto. Toplotna terapija bo povečala cirkulacijo in pospešila celjenje.

Pri večini ljudi se simptomi hernije diska izboljšajo z nekirurško obravnavo, ki lahko vključuje prilagoditev aktivnosti, ustrezno gibanje, fizioterapijo in zdravljenje po navodilih zdravnika. Operacija praviloma ni prva izbira. O njej se specialist odloča predvsem takrat, ko težave kljub ustrezni nekirurški obravnavi vztrajajo ali so prisotni izraziti oziroma napredujoči nevrološki izpadi.